Mami, jaz čutim tvoj nemir med pogovorom in to me straši!

/11 /11

Rabila sem kar nekaj let norenja in izgubljanja živcev, da sem ugotovila, kaj se pravzaprav zares dogaja, ko se pogovarjam po telefonu medtem, ko sta hčeri doma.

"Niti telefonirati več ne morem v miru!" sem pogosto vzrojila, ko sta hčerki iz mirne igre kot nalašč prešli v kričanje in prerekanje ter mi celo sledili v druge prostore, če sem se hotela umakniti, da bi se lahko v miru pogovarjala. Ravno takrat je ena morala lulat (če sem se hotela zapreti na stranišče) ali pa sta jezno tolkli po vratih, ker sem pred njunim divjanjem dobesedno pobegnila in se zaklenila v spalnico. Kaj pa si bo mislila tista oseba na drugi strani, če bo v ozadju slišala ves ta direndaj, ki ga zganjata moji hčerki!?! Da sem v džungli ali cirkusu oz. da imam najbolj nevzgojene otroke na svetu.

Pa smo tam. Pri prijazni mami, ki ima lepo vzgojene otroke in poskuša tudi preko žice (kjer na srečo ni slike) obdržati lep vtis. Ki ga moji pristni deklici seveda dosledno in vztrajno rušita. Oziroma mi poskušata nekaj pomembnega sporočiti, s čimer se sama ne znam ali nočem soočiti. Na primer:

"Mami, odkar si dvignila telefon, si nekam nemirna in to dela tudi mene nemirno. Pomagala ti bom izraziti ta nemir, da ga boš lahko rešila.", ko se lotevam klica s človekom, na katerega sem jezna, s katerim nimam popolnoma razčiščenega odnosa ali mi tisti hip trenutno ni do pogovora z njim, pa vendarle odgovorim na klic. 

Ali: "Mami, dlje časa, ko se pogovarjaš, vse bolj glasna in jezna postajaš. To me straši, zato prosim čim prej končaj ta telefonski pogovor!", ko telefonska debata zapluje v nemirne vode. Takrat me hčerkine motnje še toliko bolj motijo, saj že odnosa po telefonu nimam pod kontrolo, kaj šele odnosa s hčerko, ki poteka kar nekako mimo mene. Takrat sem se sposobna preleviti v strašno čarovnico, ki hčerki kaže vse možne spačene grimase in grozeče gestikulacije z rokami. Samo da bi hčerko odgnala od sebe.

Toda v resnici mi hči hoče pomagati. Z mano pravzaprav sodeluje na najbolj koristen in konstruktiven način - tako da mi povsem neprikrito pokaže, kaj se dogaja v meni, pa sama tega ne zmorem ali nočem videti.

To pa še ni vse. Vse te moteče telefonske prekinitve zelo jasno pokažejo tudi, kje imam jaz(!) težave z osebnimi mejami, kako dobro znam zaščititi svoj prostor, kaj se dogaja v meni, ko nekdo prekorači moje meje, kaj s tem naredim, kako pravzaprav doživljam svoje otroke: kot otroke, ki se učijo in eksperimentirajo z življenjem, ali kot grožnjo, ki posega v moj osebni prostor.

In še ena pomembna zanimivost: zakaj hudiča se to skoraj nikoli ne dogaja možu, medtem ko sama vsakič, ko mi zazvoni telefon, čutim potrebo, da moram hčerama ostro zabičati, da morata sedaj biti tiho, saj se želim v miru pogovoriti? Koga pravzaprav pripravljam na telefonski pogovor - hčerki ali sebe? Kdo bi si mislil, da bom iz navadnega telefonskega pogovora potegnila toliko vprašanj, spoznanj ter novih izzivov za moj odnos s hčerama in do same sebe.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.