To, kar pri dojenčku obvladamo, nam po navadi pri otroku ne gre.

/11 /11

Ko sta me hčerki kot dojenčici ugriznili takole kot ta dojenček na fotografiji zgoraj, sem brez težav odreagirala popolnoma zenovsko - ju nežno odrinila ter jima odločno povedala, da me to boli in da naj tega ne počneta.

To sem počela že od prvih mesecev njunega življenja naprej, saj sem vedela, da jima glavnega sporočila ne sporočam z besedami, temveč z energijo. Energijo, ki sporoča: "Ne! To me boli. Takoj nehaj!"

Vse lepo in prav. Dokler nista ti dve dojenčici zrasli, se naučili govoriti in "lepo" vesti. Pa vendar je vso znanje o "pravilnem" obnašanju v celoti izginilo, ko sta bili frustrirani in jezni. Takrat sta me brcnili, uščipnili in udarili tudi še pri štirih, šestih in ja, celo pri devetih letih se to še kdaj zgodi.

Katastrofa, se zdaj zagotovo zgražajo nekateri starši, ki so prepričani, da je to le posledica permisivne mame, ki svojim razvajenim hčeram pač ne zna postaviti meja kot se "za gre".

Kar odkrito priznam, z agresivnostjo svojih hčera in predvsem svojim odzivom nanjo sem se ukvarjala kar nekaj let. Čeprav sem namreč teoretično vedela, da je agresiven otrok v resnici "le" zafrustriran otrok in pogosto tudi otrok v stiski, me je agresiven "napad" nekoliko večjih hčerk (tako velikih, da bi jima pa že moralo biti jasno, da se ne ščipamo, brcamo in tepemo!) vedno močno spravil iz tira. Vedno sem se močno razburila, kdaj pa kdaj ju tudi nekontrolirano odrinila, zagrabila ali celo "frcnila" nazaj. "Ne boš me tepla in pika!" je kričalo vse v meni.

Po nekaj pogovorih s kolegicami iz Familylaba Slovenija in intervjuju o agresivnosti, ki sem ga naredila z Jesperjem Juulom, sem si pač morala priznati, da očitno nimam čisto razčiščenega odnosa do agresivnosti, da mi jeze v otroštvu ni ravno uspelo dobro integrirati in da samoregulacija več kot očitno ni moja močna stran. Če pa se ob petletnem otroku, ki ne tehta niti 15 kilogramov, počutim tako zelo ogroženo!

Priznam, nekaj časa sem ta svoj avtomatski odziv, zaradi katerega sem kdaj hčerko, ki me je brcnila ali udarila, odrinila ali celo obrambno udarila nazaj (resda nikoli niti približno z vso silo in načrtno), doživljala kot neko pozitivno obrambno lastnost, ki me ščiti pred morebitnimi napadalci. A ni dobro, da imam tako močan obrambni odziv, zaradi katerega bi morebitnega spolnega napadalca zagotovo napadla z vso silo, ki jo premorem, in se morda zaradi tega intenzivnega in zanj gotovo nepričakovanega odziva (ker, kaj pa sploh zmore ta drobna ženska!) celo rešila?! 

Ja, Helena, toda pred tabo stoji otrok! Zakaj se počutiš ogroženo od otroka?!

Kaj me v resnici tako (raz)jezi, ko me udari katera od hčerk? To, da sem jima že stokrat (ne, tisočkrat!) povedala, da ne pustim, da me tepeta, pa to še kar počneta. Kot da moja beseda nič ne velja! Kot da sem ničvredna!

Et voilà, pa smo tam, kar v svojih kolumnah sporoča Jesper Juul: ljudje smo najpogosteje agresivni takrat, ko se v odnosu ne počutimo dovolj vredni.

In tako sem tuhtala, razmišljala, se pogovarjala sama s sabo ter glede otroške in starševske agresivnosti prišla do naslednjih zaključkov:

• Ko te katera od hčerk uščipne, brcne, udari ali je kakorkoli drugače fizično agresivna do tebe ... se nujno ustavi! Tako vadiš lekcijo samoregulacije, ki si jo v otroštvu preskočila, in se izogneš nereflektiranemu odzivu.
  
• Čeprav hčerka izgleda "strašno" v svojem napadu jeze in agresivnosti, se spomni, da v tem stanju, ko je vsa izven sebe, v resnici ne uživa in te "kao" nasilno napada. Ne rabiš se braniti pred otrokom, ker v resnici ne ogroža tvoje varnosti!
  
• To seveda ne pomeni, da ji boš pustila, da te tepe in uničuje predmete, toda zaščititi se in napasti nazaj je velika razlika. Daj ji jasno vedet, da se nočeš tepsti, toda hkrati ji prepreči, da bi se nad tabo fizično znašala.
  
• Če hočeš hčerki zares pomagati, sprejmi njeno močno frustracijo in ji daj prostor ter nasvete (to počni potem, ko ne bo več jezna, nikakor sredi napada!), da jo izrazi na sprejemljiv način - da raje kriči, udarja blazino, odide iz prostora ... kar ji pač pomaga.
  
• In kar je ključno: če začutiš, da hčerini agresivnosti nisi kos oziroma da se jeza v tebi vse bolj kopiči, se raje odstrani iz prostora. Četudi bo hči še bolj kričala in se jezila. Ko bosta obe mirni, pa ji tudi razloži, zakaj si odšla in da se v resnici tudi ti še učiš ravnanja z jezo. In tako daš hčerki priložnost, da te ona nauči kakšne uporabne tehnike kako priti nazaj k sebi za vse tiste situacije, ko "padeš iz sebe".