Otroci se želijo pogovarjati tudi o filozofskih temah.

/11 /11

Začelo se je z risanko Levji kralj. Najprej sva obe s hčerko jokali, ko se oče malega levčka nikakor ni prebudil. Nato pa obe čutili posebno pomirjenost, ko je spregovoril z neba.

"Mami, a res gremo po smrti med zvezde?" me je zelo resno vprašala hči.

"Mislim, da res," sem ji odgovorila nekoliko negotovo, saj sem v resnici še iskala prave besede, s katerimi bi ji lahko opisala, kaj se po mojem mnenju zgodi po smrti.

"Toda, jaz te bom vseeno pogrešala, četudi me boš čuvala z oblakov," mi je odgovorila in se privila k meni.

"Vem, toda to je še daleč. Jaz načrtujem, da bom še dolgo s tabo na Zemlji," sem ji razkrila svoje skrite načrte in potihoma upala, da se mi bodo izpolnili.

Tale pogovor je bil pravzaprav prvi med številnimi najinimi in nato - ko je dobila še sestrico - našimi pogovori o smrti, dušah, bogu, reinkarnaciji, večni Ljubezni, nebesih, svetu onkraj ...

Ker so se v teh zadnjih letih moja prepričanja glede posmrtnega življenja spreminjala, so se temu primerno spreminjali tudi moji odgovori. Odgovori, ki so pogosto vsebovali tudi "ne vem".

Pa tudi smeh in zabavo ter spoznanja, ki je pri tej temi nisem pričakovala.

"Jaz sem bila v katerem od prejšnjih življenj gotovo kakšen gepard ali kaj podobnega," sem izjavila nekega dne, ko smo s hčerkama skupaj raziskovale in občudovale svet velikih mačk ter sem jima pripovedovala, kako si lahko zlahka predstavljam, da sem mačka, ki ima rep, renči in zna dobro napadati.

"Jaz pa metuljček, ker imam rada vse mavrično," je kar izstrelila mlajša hči.

"Res je, tudi metuljčki imajo radi pisane rože," sem ji pritrdila in si zelo živo predstavljala hči, kako veselo leta od cveta na cvet. Kot doma s svojim čarobnim nasmehom in navdušenjem nad življenjem razsvetljuje naše družinske dneve.

"Jaz sem bila pa srna," je dodala starejša, visoko občutljiva hči. Nekoliko sem zadržala to njeno misel in si morala priznati, da je povsem ujela svoje energijsko zelo senzibilno bistvo, ki se vse prevečkrat skrije za njenim uporništvom, neupoštevanjem pravil in držo "briga me". 

"Res si moja nežna srnica," sem ji odgovorila in jo stisnila k sebi. Hči se je željno prepustila mojemu objemu in tako sem ponovno odkrila nekaj novega o svojih hčerkah. Pa čeprav smo se pogovarjali o smrti in posmrtnem življenju.      

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.