/11 /11

»Vsak otrok je umetnik. Težava je v tem, kako ostati umetnik tudi potem, ko odrastemo.«
 
Pablo Picasso
 
Besede kot so kreativnost, ustvarjalnost in inovativnost se v današnjem času neprestano uporabljajo, a le redko se vprašamo, od kod ustvarjalnost in radovednost sploh izvirata in kaj pomenita. Kot starši pa pogosto pozabimo, da je spodbujanje radovednosti, vedoželjnosti in ustvarjalnosti od zgodnjega otroštva ključno za polno in zadovoljno življenje v kasnejših letih.
 
Vir radovednosti

V nižjih možganih imamo sistem za iskanje, ki je samo eden od sedmih prirojenih sistemov v možganih. Ko je sistem za iskanje aktiviran pri drugih sesalcih, radovedno raziskujejo in preiskujejo svoje okolje. Pri ljudeh lahko sproži veselje do življenja, sprosti energijo, da raziskujemo nove stvari, in povzroči, da z veseljem preiščemo, kar nam svet ponuja. Poleg tega aktivira radovednost, pa tudi neomajno motiviranost in osredotočenost, ki nam pomagata doseči naše cilje. Kadar je delovanje sistema za iskanje usklajeno s čelnima režnjema, pomeni, da imamo potreben zagon za to, da zametek ideje spremenimo v osupljivo resničnost. To je odločilno, če želimo živeti polno življenje. Ustvarjalna povezava nižjih in višjih možganov je odgovorna za številne dejavnosti, od otrokove želje po graditvi peščenega gradu do preoblikovanja sanj odrasle osebe v uspešen posel.
 
Otrok prevzame radovednost in zanimanje za svet od vas (staršev). Spodbujajte ga, da raziskuje in eksperimentira že od najzgodnejše dobe. To mu bo koristilo še takrat, ko bo odrasel.
 
Dopamin je »véliko stikalo«

V sistemu za iskanje je veliko kemičnih snovi, toda tista, ki stvari sproži, je dopamin. Dopamin preplavi čelna režnja in omogoči človeku ne samo to, da se lahko domisli veličastne ideje, temveč tudi zagotovi potrebno odločenost, da jo povsem uresniči. Sistem za iskanje je kot mišica – bolj kot ga uporabljamo, več stvari zmore, se pravi, da postajamo vse bolj radovedni, ustvarjalni in motivirani. Pri ljudeh, ki se zleknejo pred televizijo in buljijo vanjo več ur, deluje sistem za iskanje precej pod ravnjo svojih zmogljivosti. Posledica tega je nižja raven dopamina, to pa povzroči, da človek prelaga stvari na prihodnost, ne razmišlja ustvarjalno in ima le malo idej, če sploh kakšno (Depue, et al., 1999).
 
Kako lahko starši pomagajo?

Starši imamo izjemen vpliv na razvoj otrokove ustvarjalnosti, še posebej na ohranjanje njihovega svežega pogleda na svet, ki jim bo v starejših letih pomagal ohranjati željo po učenju in spoznavanju novega, reševati težave in ohranjati voljo do življenja.
 
Da bi v otroku močno spodbudili sistem za iskanje, moramo poskrbeti, da bo redno doživljal zanimive izkušnje. Tako bo vse življenje radoveden, zagnan in motiviran. To mu bo dalo moč za spoznavanje ljudi in podajanje na nove kraje, sposoben se bo napotiti skozi številna vrata – če pa bodo vrata zaprta, bo imel dovolj energije, da jih bo odprl. Pri otrocih, ki se ves dan samo prekladajo sem in tja, ritem za iskanje običajno deluje pod ravnjo njihovih zmogljivosti.
 
Eden najučinkovitejših načinov, kako aktivirati sistem za iskanje pri otroku, je, da mu zagotovimo zelo stimulativna okolja za domišljijsko in raziskovalno igranje.
 
Spodbudno okolje za igro

Če otroku zagotovimo prostore, ki jih lahko raziskuje, domišljijske in ustvarjalne igrače, s katerimi se lahko igra, in prijatelje, s katerimi se lahko sporazumeva, poskrbimo za zanimivo in spodbudno okolje. Nobene potrebe ni, da bi morali za to porabiti veliko denarja; igranje na prostem ali z vodo je za majhnega otroka dovolj velika spodbuda.
 
Prednost ustvarjalne igre v takšnem okolju je velika. Raziskave o ljudeh in drugih sesalcih kažejo, da lahko zniža raven stresnih kemičnih snovi in omogoči boljše spopadanje s stresnimi okoliščinami (Belz, et. al., 2003). Pri eni od raziskav so opazovali raven stresa pri otrocih, ki so bili prvi dan v vrtcu. Ugotovili so, da se je raven stresnega hormona kortizola pri otrocih, ki so jih pustili, da se v sobi, polni igrač, zatopijo v igro, zmanjšala dvakrat, v primerjavi z otroki, ki so jih po prihodu v vrtec posedli za mizo in so poslušali učiteljico, kako jim bere knjigo.
 
»Gremo na luno«

Spodbujajte otroke k ustvarjalni igri. Na začetku jim lahko predlagate nekaj zamisli in priskrbite predmete, s katerimi se lahko ustvarjalno igrajo. Pokažite jim, kako lahko na metli odletijo na luno, poiščejo škrate ali zgradijo grad. Kmalu se bodo v igro povsem zatopili. Običajno je za začetek povsem dovolj, če otroci dobijo nekaj preprostih »igrač«, npr. lonce in kozice, skledo vode ali pladenj z mivko. Nobene potrebe ni, da bi jim morali kupiti drage, že narejene igrače. Otroci uživajo, če lahko med igro odkrijejo svoj način igranja. V igro se nato ponavadi tako zatopijo, da sploh ne rabijo nobene pomoči odraslih.
 
Otrok se sicer rad loteva tudi kakšnih rutinskih dejavnosti, toda če družina eno in isto dejavnost ponavlja vsak teden, postane sistem za iskanje v otrokovih možganih premalo aktiviran. Zato je pomembno, da otroku in sebi omogočite čim več novih dražljajev, ki bodo podžgali njegovo domišljijo. Omogočite mu, da se bo lahko redno igral s prijatelji, namesto da se zanašate na to, da ga bo zabavala televizija. Včasih je treba na začetku otroka spodbuditi. Ko mu pokažete, kako se lahko igra z novimi stvarmi, se njegov sistem za iskanje aktivira. Čez nekaj časa se umaknite in pustite, da pridejo na dan njegove ideje in njegova ustvarjalnost. Ko aktivirate otrokovo zatopljenost, radovednost in željo po raziskovanju, poskrbite, da ga ne boste zasipali z nasveti ali imeli pri igri glavne vloge. Namesto da bi vodili, raje sledite.
 
Izbira pravih igrač

Na tržišču je kar nekaj igrač, ki močno aktivirajo otrokov sistem za iskanje, ker podžgejo njegovo domišljijo in omogočijo svobodno igro. Še več pa jih lahko ustvarite sami doma ali v naravi. Spodaj je nekaj nasvetov, ki jih lahko preizkusite:

- Naredite brlog
Več stolov postavite bolj skupaj in jih prekrijte z rjuhami, da se bo otrok lahko igral v »hiši«, »šotoru«, ...

- Odpeljite otroka na izlet
Odpeljite ga na deželo, kjer bo imel na voljo prst, vodo in mehko zeleno travo, po kateri se bo lahko valjal. Če naletite na potok, mu pokažite, kako lahko naredi jez, prehod čez potok z večjimi kamni ali majhno ladjo iz vejic in listov.

- Pomagajte otroku, da bo nabral predmete v naravi
Otrok naj se s temi predmeti igra. Naberite listke, cvetove, pesek, vodo in sneg, kadar je ta na voljo. Otroka oblecite v nepremočljiva oblačila, obujte ga v škornje in pojdita čofotat po lužah v dežju.

- Domišljijski svet
Doma naredite živalski vrt, trgovino s sladkarijami, grad, cirkus, hišo za punčke, vlak, … Ko otrok v to okolje vpelje nekaj likov (npr. miniaturne živali in ljudi), se v njem že začnejo odvijati dogodki. Igrače, ki predstavljajo stvari iz določenega okolja, so lahko veliko bolj spodbudne kot tiste, ki omogočajo samo strukturirano igro.

- Umetnost in modeliranje
Otrok naj razvija svoje ideje, svetove in fantazije. Pustite, da otrok eksperimentira, ne vztrajajte, da mora narisati prepoznavne stvari ali oblikovati ličen model. Čeprav je pobarvanke prijetno barvati, ne omogočajo domišljiji proste poti tako kot spontane umetniške dejavnosti.

- Pripovedovanje pravljic
Bolj kot pri poslušanju pravljic bo vaš otrok užival pri ustvarjanju vedno novih zgodb. Na trgu so na voljo tako imenovane «story cards« – karte s slikami, ki jih nato poljubno izbirate in z otrokom vsak večer ustvarite novo zgodbo. Še bolje pa je, če karte s slikami in prizori z otrokom ustvarite kar sami.
 
Starši pogosto pozabimo, da je za majhne otroke sama aktivnost najpomembnejša in da je končni izdelek ali rezultat aktivnosti skoraj nepomemben. Tega se moramo zavedati, še posebej, kadar komentiramo otrokove kreativne izdelke. Če rečemo: «O, to pa izgleda zabavno,« medtem ko otrok packa z rokami po barvah in ustvarja, ali pa: »Zelo si se potrudil,« ko nam pokaže grad, zgrajen iz praznih škatel, je to v skladu z otrokovo percepcijo ustvarjalnega procesa, kjer je najpomembnejše ustvarjanje in ne izdelek, ki na koncu nastane. Starši pa se v svojih komentarjih (ocenah) večinoma skoncentriramo le na izdelek ali pa npr. pričakujemo, da bo otrok na domišljijski risbi narisal predmete, ki jih lahko prepoznamo.
 
Zaviranje otrokovega sistema za iskanje

Osamljenost, pomanjkanje občutka varnosti, strah, jeza, ločitvena stiska – vse to lahko uniči otrokovo potrebo po igri.
 
Njegov sistem za iskanje pa lahko onesposobite tudi na različne druge načine:

- če kritizirate hrup in nered, ki ju povzroča, tekanje po prostoru, če sobo pospravite prehitro, in če se razjezite, ker vam potek in kraj igre nista všeč, otroku sporočate, naj se nauči željo po raziskovanju in ustvarjanju zatirati, otrok pa te dejavnosti začne povezovati s strahom;

- če pustite, da se otrok dolgo časa dolgočasi in ne dobi spodbud, se otrok zlahka navadi na zdolgočasenost in pomanjkanje dražljajev, redna stanja otrplosti pa lahko postanejo del njegove osebnosti. Ko pridejo takšni otroci v adolescenco, jih obupani in jezni starši pogosto označijo za lenuhe, globoko v sebi pa je otrok depresiven in se sprašuje: »Je to res vse, kar ponuja življenje?« (Barbalet, 1999);

- če pričakujete, da bo otrok tiho na potovanjih ali da bo mirno sedel za mizo z odraslimi, ne da bi lahko s čim zamotil možgane in ne da bi se kdo pogovarjal z njim;

- če otroku namenjate zelo malo posebne pozornosti in časa za pustolovščine;

- če dovolite, da je otrokovo najpomembnejše razvedrilo televizija (statistični podatki kažejo, da otroci preživijo pred televizijo v povprečju enaindvajset ur na teden, kakovostna interakcija s starši pa traja samo osemintrideset minut) (Bar- Onf, 1999);

- če prenatrpate otrokov prosti čas s strukturiranimi dejavnostmi pod vodstvom odraslega (npr. z učenjem violine, tujega jezika, udeležbo v šahovskem klubu, tečajem jahanja in vadbo baleta). Te dejavnosti so priporočljive, toda ne, če zaradi njih zmanjka dragocenega časa za svobodno igro;

- če boste otrokove naravne impulze po ustvarjanju in raziskovanju zasramovali ali blatili.
 
Zanimivo …

Starejšim otrokom in najstnikom, pri katerih sistem za iskanje deluje pod ravnjo zmogljivosti, se zdita dolgčas in pomanjkanje spodbud včasih tako neznosna, da se bojujejo proti njima s stvarmi, ki jih prestavijo v stanje velike vzburjenosti, na primer z nasiljem, vandalizmom ali mamili. Počnejo drastične stvari, da sploh lahko začutijo kakšno vznemirjenje oz. zanimanje. «Ljudje uživajo psihostimulanse zato, da bi dobili občutek, ki bi ga dobili od zdravega sistema za iskanje, namreč da nekaj strastno iščejo.« (Panksepp, 1998)
 
Kaj lahko naredijo šole in vrtci?

Nekateri resnično navdihujoči učitelji imajo sami tako zelo aktiviran sistem za iskanje, da s tem močno spodbujajo tudi svoje učence. Takšni učitelji strastno ljubijo svoj predmet in nešteto ur namenjajo pridobivanju novega znanja – ne zato, ker bi to morali početi, ampak zato, ker jih podžiga silovita in neustavljiva želja po tem, da bi vedeli še več.
 
Dobri učitelji spodbudijo otroke, da sami preizkusijo nove spretnosti, ter krepijo njihov občutek samostojnosti in zadovoljstva ob dosežkih. Šola, ki preveč togo upošteva učni načrt, ne more navdihniti otrok z ljubeznijo do znanja in učenja.
 
Šole, ki se osredotočajo samo na zahteve učnega načrta in na naloge, ki zadevajo samo dejstva in številke, otroku ne omogočajo dovolj priložnosti za razvoj lastnih idej. Podobno lahko učenje, ki temelji na prezgodnjem ocenjevanju, uniči življenjsko pomembno željo po znanju in odkrivanju novih stvari. Nekatere šole se osredotočajo na poučevanje, ki ga vodi učitelj, ne pa na raziskovanje, ki ga vodi otrok, zato premalo pozornosti namenjajo otrokovemu lastnemu »raziskovalnemu vedenju«.
 
V preteklosti so se v svetu zelo uveljavili vrtci in šole, ki so otroke že zelo zgodaj učili pisanja, branja in osnov matematike. Mnogi starši so se za take šole odločili v upanju, da bodo kasneje sprejeti na najboljše univerze. Vendar pa najnovejše študije kažejo, da so za otrokov razvoj veliko bolj primerni vrtci in šole, kjer se otroci veliko časa prosto igrajo in lahko sami izbirajo med vrsto ustvarjalnih aktivnosti. Že v 70. letih so dokazali, da so se otroci, ki se več igrajo, bolje odrezali tudi pri inteligenčnih testih, ta spoznanja pa vsako leto še nadgradijo sodobnejše raziskave s področja nevrologije in razvojne psihologije.
 
Nekatere šole na Finskem začnejo poučevati branje veliko pozneje kot v Veliki Britaniji, tako da imajo otroci na voljo več let za raziskovalno učenje ob igri. Otroci v finskih šolah pri sedmih letih glede branja v primerjavi z britanskimi otroki zelo zaostajajo, v adolescenci pa jih pustijo daleč za sabo. To je verjetno posledica podaljšanega obdobja raziskovalnega učenja ob svobodni igri, ki vodi v bolj aktiven sistem za iskanje in v večjo vedoželjnost.
 
Odlično predavanje sira Kena Robinsona s konference TED na temo kreativnosti v šolah si lahko ogledate na naslednji spletni strani: www.ted.com/index.php/talks/ken_robinson_says_schools_kill_creativity.html
 
Osnovna šola običajno veliko bolj aktivira otrokov sistem za iskanje kot pozneje srednja šola. Zmotno je prepričanje, da so otroci, ki hodijo v srednjo šolo, prerasli potrebo po svobodni igri in raziskovalnem učenju, ki ga usmerjajo sami. Posledica takšne zmote je, da imajo za to v srednji šoli veliko manj priložnosti. Tudi univerze redko spodbujajo prosto igro in ustvarjalnost in tako v odrasli dobi pogosto pozabimo, kako nam prijata igra in ustvarjanje.
 
Kaj pa domišljija, ustvarjalnost in igra pri odraslih?

Čeprav se večina raziskav osredotoča na spodbujanje domišljije in ustvarjalnosti pri otrocih, pa ne smemo pozabiti, da tudi odrasli potrebujemo domišljijsko igro ter ustvarjalne aktivnosti. Veliko novih študij opozarja, da je igra pomembna tudi za odrasle. Kot starši imamo vrsto priložnosti za igro in ustvarjanje skupaj s svojimi otroki. Če pa vam zmanjka idej, je na voljo precej knjig in spletnih strani z idejami za ustvarjalno preživljanje prostega časa.
 
In ne pozabite – pomembno je ustvarjanje in ne to, kaj bo nastalo.
 
Literaturo, ki je bila uporabljena za pisanje tega članka, lahko najdete na www.ringaraja.net.
 
Literatura:
Sunderland M.: Znanost o vzgoji. Didakta, 2008.
Richard A. D., Collins P. F.: Neurobiology of the structure of personality; dopamine, facilitation of incentive motivation, and extraversion. V: The Behavioral and Brain Sciences, 22(1999)3, str. 491–517.
Belz E. E., et al.: Environmental enrichment lowers stress-responsive hormones in singly housed male and female rats. V: Pharmacology, Biochemistry, and Behavior, 2003, str. 481–86.
Barbalet J. M.: Boredom and social meaning. V: The British Journal of Sociology, 50(1999)4, str. 631–646.
Bar-Onf M. E.: Turning off the television. V: British Medical Journal, (1999)24.
Panksepp J.: Affective Neuroscience. Oxford University Press, 1998, str. 118.
Wenner M.: The Serious Need for Play. V: Scientific American, (2009)februar/marec.

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, April 2009