Se mame med sabo podpiramo ali potihoma druga drugo rušimo?

/11 /11

Seveda ni prav nič narobe, da smo mame ponosne na svoje otroke in njihove razvojne dosežke.

Toda pogosto pri tem spregledamo tako druge mame in njihove otroke, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov morda niso tako hitri, sposobni, pametni in podobno.

Poleg tega največkrat spregledamo tudi lastnega otroka in njegove šibke strani, ki se jih moramo zavedati prav tako dobro kot njegovih prednosti, saj ga bomo le tako lahko dobro opremili za življenje.

Zakaj torej mame tako zelo rade tekmujemo med sabo, kateri otrok je prej shodil, začel prej govoriti, zna že vse črke in smučati ter na splošno presega tako statistiko kot razvojne mejnike? Zakaj nam je tako zelo pomembno, da imamo tudi v razvojnem vidiku "uspešnega" otroka?

Ja itak, ker je to dokaz, da smo kot mame uspele! Da smo torej uspešne mame, ki se materinstva več kot očitno dobro lotevamo, saj je naš otrok živi dokaz za to. Ker ob nesposobni mami pa se že ne bi mogel tako dobro in celo nadpovprečno razvijati!

Gre torej za tipično pumpanje materinskega ega, zaradi katerega otrokove dosežke vse bolj poveličujemo, hkrati pa se vse bolj slepimo glede reči, ki otroku ne gredo najbolje od rok. Ker bi se nam potem podrla celotna zgodba o uspešnem otroku in uspešni mami (ki vedno stoji za uspešnim otrokom!), ki si jo gradimo.

Ni kaj, težko si je priznati, da lahko mame - pa da ne bo pomote, to počnejo tudi očetje, pač na svoj moški način - svoje otroke tako zelo grdo izkoriščamo za boljšo materinsko samopodobo.

In če smo ženske zares iskrene same s sabo, si moramo priznati, da znamo biti v tej materinski tekmovalni igri zares pasje. Medtem, ko smo do drugih mam navzven seveda vse prijazne in sladke, smo namreč pogosto skrito nevoščljive, zavistne, privoščljive, nesramne, zamerljive, maščevalne in tudi sovražne.

Za vse te "grde" občutke imamo seveda vedno svoje zelo upravičene razloge, ki nam služijo kot odlično opravičilo, da mamo na drugi strani prijazno vprašamo, kako to, da njen otrok še vedno ne hodi. Ali se z zaigrano skrbjo pozanimamo, ali še vedno nosi pleničke. In takoj dodamo, kako se je naš kar čez noč odločil, da več noče pleničke. Med vrsticami pa mami sporočamo: "Nekaj več kot očitno delaš narobe, da je tvoj otrok še vedno v plenicah. Poglej mene, kako meni to dobro uspeva!"

Mama na drugi strani to skrito sporočilo seveda zelo jasno zazna, zato z veseljem izkoristi naslednjo priložnost, ko je naš otrok med "slabšimi" in nam lahko vrne milo za drago. In tako se ujamemo v začaran krog skrite igre medsebojnega rušenja materinske samozavesti.

In ker se to dogaja med vrsticami in skrito za prijazne besede, si v resnici ne moremo prav nič konkretnega očitati. Itak je redkokatera mama tako zrela, da bi bila pripravljena te skrite manevre priznati sebi, kaj šele drugi mami (njej še posebej ne, ker bo to zagotovo izkoristila!), tako da tudi odkrit pogovor večinoma ne prinese kaj dosti napredka.

In tako se takšnih mam vse bolj izogibamo, saj se v njihovi družbi ne počutimo dobro. Toda pri tem pozabljamo, da sta za vsako igro potrebna dva! Če se namreč same ne bi počutile prav nič ogrožene in ob vseh možnih primerjanjih otrok ne bi prav nič podvomile v lastno materinsko uspešnost, nas vse te izjave ne bi prav nič ganile. Se enostavno ne bi ujele v to skrito igro. Bi drugi mami ob uspehih njenega otroka iskreno čestitale (pa čeprav pretirava), ob njenih komentarjih glede neuspehov našega otroka pa ostale še vedno trdno prepričane, da smo kot mame na pravi poti in zato notranje povsem mirne. In brez potrebe po maščevanju ter obrambnih misli kot so:

"Kdo pa misli, da je, da tako ocenjuje mojega otroka. Naj raje pogleda svojega, kako se vede! V resnici pa tega sploh noče videti in se slepi, kako je njen otrok najboljši ter vedno oh in sploh!"

Verjetno vsako mamo kdaj prešinejo takšne misli, zato se za njih nikar ne obtožujte. Toda priporočljivo pa je, da se jih mame zavedamo in jih poskušamo premagati. S takšnimi mislimi se namreč med sabo ne moremo podpirati in si zares pomagati, temveč smo kot mame vse bolj osamljene in same. V materinstvu pa pride pomoč druge mame zelo prav. Zato se vsekakor splača premagati to skrito materinsko tekmovalnost. In tako kot povsod se tudi tukaj prvi korak začne pri samem sebi.  

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.