|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Od zloma do vzpona k svojim sanjam

Irena Jamšek Halas, 7.12.2018
Ta ples sem plesala kar nekaj časa. Toda potem me je nenadoma in prav na hitro odneslo. Najprej norice eden za drugim, neprespane noči, nato sem zbolela še sama. Hkrati sem doživela svoj prvi spontani splav. Od tu naprej sem se enostavno zlomila.

image
Moja iskrica so bili moji otroci in moja povezanost z njimi.
/11


Bila sem sredi tridesetih, mama dveh majhnih otrok s kar lepo odvetniško kariero in ravno sredi obsežne gradbene adaptacije našega novega doma.

Čeprav sem se kot vedno pridna punčka trudila na polno, sem vse bolj čutila, kako se utapljam v vseh teh "mojih" nalogah. Kako se mi trdna tla pod nogami vse bolj izmikajo in kako vse bolj brcam v prazno. Vse bolj me je vleklo navzdol.

Nato sem, vedno bolj utrujena, vso svojo energijo usmerila samo še v delovne obveznosti in skrb za moja dva otročka. Seveda šele potem, ko sem kot ponavadi ravno malo pred časom za večerjo in z občutkom krivde, ker spet nisem mogla biti prej doma, sploh lahko prišla iz službe. 

 

Ta ples sem plesala kar nekaj časa. Toda potem me je nenadoma in prav na hitro odneslo. Najprej norice eden za drugim, neprespane noči, nato sem zbolela še sama. Hkrati sem doživela svoj prvi spontani splav (ja, v vsem tem sem si zelo želela še enkrat postati mama).

Od tu naprej sem se enostavno zlomila. Zbujanje sredi noči z zaskrbljenimi mislimi v odvetniških spisih, ki so bili že nekaj mesecev pospravljeni v omarah. Zbujanje v napadih adrenalina in z občutkom, da mi gori koža po celem telesu. Moja amigdala je bila stalno na straži in v alarmu ob vsakem najmanjšem šumu. Telo se je poskušalo sprostiti s samotresenjem.


Sploh ne vem, če bi se kdaj ustavila sama. Tako pa bom vedno hvaležna sodelavki in sodelavcu, ki sta me prijela za ramo in mi rekla, naj grem na bolniško. Da ne bo konec sveta, če me ne bo.

Diagnoza: izgorelost na delovnem mestu. 

No, če k temu dodamo še „mičkeno“ posebnega tretmaja, ki sem ga bila v službi deležna na račun mojega statusa „mama dveh otrok, ki lahko potencialno izostaja z dela zaradi nege bolnih otrok“ (pa čeprav se je to nekoč res zgodilo le za en sam dan), sem bila res kuhana in pečena.


Ker nisem želela pristati na zdravilih, sem se pozanimala, kam na res dobro psihoterapijo. In sem jo tudi našla. Srečanja so bila zame, ki sem se od nekdaj spogledovala s psihologijo, en sam užitek. Kot da bi kamela v sahari končno našla svoj vodnjak. Pljunila sem v roke, si posvetila kar nekaj časa ter začela resno in vztrajno delati na sebi. In končno prvič v življenju ZA sebe. Brez zadržkov, brez strahu in brez izgovorov. Brez „Kaj pa če ...?“ in „Ampak ...". Da lahko dajem drugim, moram najprej poskrbeti zase.

Spet so vzbrstele vse moje želje in veselje do stvari, ki sem jih tudi prej rada počela s strastjo in lahkotnostjo, a jim zaradi vseh obveznosti nikoli nisem namenila kaj prida časa in prostora. Kot bi imela v rokah dovolilnico z neskončnim seznamom sem v svoji glavi začela ustvarjati podobo sebe kot se čutim. Kdo sem, kaj rada počnem, v čem uživam. Kaj je „moje“ in kaj (več) ne, pa četudi sem dobra v tem. Bila sem kot prebujena. Pri tem pa je bil vse bolj močan občutek, da ne potrebujem prav nikogar, da mi to dovoli. Odločava samo midve - mala in velika jaz.

Dolgo sem iskala roko, ki me bo potrepljala po rami, odobravajoči obraz, ki mi bo prikimal. Dokler nisem v ogledalu uzrla sebe, kako se trepljam po rami in si kimam. To je bilo dovoljenje sami sebi, ki sem ga potrebovala, da je strast lahko švignila na plano in od tu naprej sem čutila samo še pogum. No, sama temu pravim neizprosen (po)klic, gon in neustavljiv premik k temu, kar si.


Je bilo ob treh majhnih otrocih (ja, postala sem še tretjič mamica), stanovanjskem kreditu do vratu in dejstvu, da sem odložila odvetniško togo ter s tem svojo kariero, službo in vir varnega dohodka zamenjala za večmesečno usposabljanje za Bownovo terapevtko, študij medicinskih vsebin za zdravilski izpit ter številna izobraževanja na področju poroda, priprav na porod in masažo dojenčka naporno in z vidika denarnega vložka tvegano? Je bilo začeti novo in samostojno poklicno poglavje na področju obporodne podpore, kjer je še toliko neznanega ali slabo poznanega, povpraševanja pa tudi še malo, zastrašujoče in polno dvomov?

Niti najmanj. Bilo je naravno. Tako naravno, da se je vse samo zlagalo skupaj.


Če bi mi kdo pred enajstimi leti, ko sem bila komaj par tednov prvič noseča in po nekaj letih dela v odvetništvu tudi sveže zaprisežena odvetnica, rekel, da bom danes „na svojem“ kot voditeljica priprav na porod, porodna dula, učiteljica masaže dojenčka in Bownova terapevtka, bi mu rekla, da se mu je popolnoma zmešalo.

Toda, takšno je lahko življenje, če si dovoliš pokukati iz svoje udobne, varne škatle.

Moje popotovanje od odvetnice iz sodne dvorane do dule v porodni sobi se ni zgodilo čez noč. Tudi se ni zgodilo brez podpore mojih najbližjih. Se je pa zgodilo zaradi mene in za mene. Moja iskrica pa so bili moji otroci in moja povezanost z njimi. Moje zrcaljenje v njihovih očeh. To zrcaljenje mi je pokazalo pot, da sem z njimi odšla na dolgo in še vedno trajajoče potovanje, na katerem odkrivam svoje globine. Skupaj z razvojem in vzgojo otrok namreč vsak dan spoznavam, kdo sem in kaj vse še lahko postanem.


Res je, materinstvo je velik izziv, ki nam lahko prinese tudi zelo težke trenutke in odločitve. Toda, hkrati je pa tudi priložnost za izjemno osebno rast in samouresničitev, ki je morda že dolgo čakala, da se zgodi.

Zato, drage mame, se ne bojte sanjati. Prisluhnite si ter sledite svojemu srcu in svojemu (po)klicu, ki mnogokrat zažari šele potem, ko ženska postane mama. Dovolite si ustvariti nekaj novega, če vas srce vleče k temu. Kajti ženske smo vendarle ustvarjalke in zgolj nebo je meja.

Torej, kar pogumno na pot in naj vas ustavi le nebo!

 


 

mirnaIrena Jamšek Halas je certificirana učiteljica priprav na porod, obporodna spremljevalka - dula  za nosečnice in mame v prvih dneh po porodu, certificirana učiteljica masaže dojenčka ter licencirana Bownova terapevtka. Sicer je mama treh otrok, ki v prostem času, po možnosti skupaj z družino, rada biva v dotiku z naravo in dobrimi knjigami, in se z urejanjem vrtička, tekom skozi gozd, plavanjem in dihanjem skozi jogo sprošča in povezuje s seboj. Več o njej in njenem delu najdete na njeni spletni strani Mir-na.si.


Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

Uvajanje v vrtec - 5 zlatih pravil
Od otroka se med uvajanjem v vrtec in tudi kasneje, ko ga boste vsako jutro vozili v vrtec, vedno poslovite. Četudi bo o...
68
Zlata družinska pravila ob začetku šolskeg...
Še preden se bo začela septembrska gneča, točno določite čas v tednu, ko bo otrok med šolskim letom lahko na mobilnem te...
64
Šolske domače naloge - 5 zlatih pravil
Tako kot odrasli imajo tudi otroci kdaj "slab dan", ko jim je vse odveč in se nikakor ne morejo spraviti k domači nalo...
4
Nočni teror pri otroku
Nočne more pri otroku so v določenem obdobju pogost pojav. Razlikujejo pa se od nočnega terorja. Če otrok doživlja nočni...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Vonj po novih zvezkih in učbenikih
Nikoli ne bom pozabila sošolca v petem razredu osnovne šole, ki mu je oče zvezke in učbenike zavil v plastične vrečke. K...
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
photo
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...




Počitniško varstvo
Michonne RR

Ali je bil vaš otrok vključen v kakšno počitniško varstvo med poletjem?