Odnoz z Elo je moj najbogatejši odnos v življenju.

/11 /11

V mojem življenju je odnos s hčerko moj najbogatejši odnos do sedaj.

V starševstvo sem šla zavestno in recimo da zrelo, predvsem pa zelo odgovorno. Rodila sem pri svojih 33. letih, torej dobra tri leta nad slovenskim povprečjem, saj po zadnjih podatkih Slovenka prvič rodi šele pri 29,4 leta.

Ves čas nosečnosti me je zanimalo vse, povezano z nosečnostjo in starševstvom, zato sem se temu primerno tudi vedla. Obiskala sem šolo za starše, pa ne le jaz, tudi partner je sedel v prvi vrsti in si ves čas delal zapiske. Ki mu sicer potem, čez nekaj mesecev med predihavanjem mojih popadkov, ko sem raztrgala njegovo haljo, niso kaj dosti pomagali. Obiskala sem tudi delavnico o naravnem porodu, ker sem seveda želela roditi naravno, kako pa. Četudi si niti slučajno nisem predstavljala, kaj vse pomeni naravni porod.

In morda ne boste verjeli, toda med nosečnostjo nisem obiskala niti ene ure pilatesa za nosečnice v svojem pilates centru Tanergija. Mi pilates takrat nekako ni ustrezal.

Vso nosečnost sem veliko delala, se sprehajala in se pogovarjala z mojo Elo, ki je ime dobila takoj, ko sva s partnerjem izvedela za njen spol. Zadnji mesec me je v vodoravni položaj položila krčna žila na sramni ustnici. Prej se mi seveda niti sanjalo ni, da takšna žila sploh obstaja. In to na tistem mestu.

Ne vem, kako bi bilo, če bi šla rodit danes ali če bi rodila še enega otroka (Ela je namreč še vedno edinka). Vem pa, kako je bilo skoraj sedem let nazaj. Naporno, mučno, dolgo ... in na koncu s carskim rezom.

Sem sama odgovorna za takšen razplet? Sem bila morda preveč napeta in preveč v glavi? Kdo ve. Jaz vem, da bi sto let nazaj pri takem porodu lahko zelo verjetno umrla. V današnjem času na srečo nisem. In za to sem seveda hvaležna. V končni fazi sem imela "moderni" carski rez in sem otroka takoj po rojstvu dobila v svoje naročje.

Odnosa z Elo pa nisem začela graditi šele s prvim najinim dotikom, temveč pravzaprav že takrat, ko sem razmišljala o tem, da bi zanosila. Prepričana sem, da je psihično dobro tako zame kot za Elo, da je bila načrtovan otrok. V to močno verjamem. V resnici druge opcije ne poznam.

Še danes se spominjam, kako sem bila prve dni po porodu čustveno zelo občutljiva. Sedela sem sredi sobe in jokala. Jokala, ker imam otroka. Otroka, ki sem ga ljubila še preden je sploh nastal. Pa v resnici nikoli v življenju imela neke grozne želje po tem, da moram imeti otroka. Glede na svojo starost sem bila pripravljena tudi na življenjsko verzijo brez njega. A zdaj je tu. In že skoraj sedem let bogati moje življenje. Pa ne samo moje. Sije namreč kot sonček in seveda bi bilo marsikaj drugače, če je ne bi bilo.

Po porodu sem bila s poporodno vadbo veliko bolj pridna kot z nosečniško vadbo. Sploh potem, ko se je rana po carskem rezu vsaj približno zacelila. Poklicno močno označena sem vadbo zelo hitro začela obiskovati kar z Elo.

Ela ima ljubezen do gibanja očitno v krvi, toda pedokinetika ni vplivala samo na njeno svobodo gibanja, temveč je izobrazila tudi mene kot mamo. Kaj vse lahko otroku pustim in kaj mu moram pustiti, da naredi sam in da se nauči sam, da naredi korak naprej takrat, ko on zmore, ne pa takrat, ko to jaz hočem od nje, ker je prijateljičin otrok to že usvojil. Zares neprecenljiva izkušnja.

Gibanje je seveda še danes zelo močno področje in način povezovanja v naši družini. Ko partner teče, Ela pa zraven njega kolesari. Ko vsi trije drsamo. Tudi s hokejsko palico seveda. Družinski sprehod peš v hrib je po navadi poln smeha in pohodnih igric. Zame osebno pa zmagajo zimski nočni pohodi s sankami čez Rožnik. Aja, pa poletni izleti s skirojem v mesto na obvezen sladoled.

Odnos mama-hči je zame zelo pomemben tudi zato, ker v materini družini tistega pravega odnosa med mamo (mojo babico) in hčerko (mojo mamo) žal ni bilo. Pa to gotovo ni osamljen primer. Včasih zares težko razumem, kako je možno, da se mama in hči ne pozdravita. Kako težko mora biti imeti mamo, ki te žali. In kako težko je biti hčerka, ki svojo mamo vika.

Sama srčno upam, da sem večino teh družinskih vzorcev in ran uspešno predelala ter prekinila takšen odnos med mamo in hčerko. Hkrati pa se zavedam, da lahko zaradi lastnega manka in bolečine v odnosu s svojo mamo svojo hči preveč obremenim. Če je namreč moj odnos s hčerko moj najbogatejši odnos, je bil moj odnos z mamo eden najbolj skromnih. Pa jo imam kljub temu zelo rada. In tudi svojo babico imam rada, čeprav si včasih želim, da bi vnukom pripovedovala lepe spomine in zgodbe iz svojega življenja, namesto da se ves čas pritožuje in grozi.

Toda moje življenje je sedaj tukaj - ob Eli in partnerju. Včasih sem tukaj zato, da samo poslušam. Včasih, da objamem. Včasih, da se razjezim. Včasih, da usmerim. Včasih, da partnerja opomnim, kako se vede do hčerke.

Seveda se še vedno veliko informiram ter učim glede starševstva in odnosov. Zato obiskujem različne delavnice in predvsem delam na sebi. To delo na sebi mi namreč prinaša zadovoljstvo in posledično dovolj dobre odnose, da v njih ostanem, obstanem, preživim, živim in uživam.

Ker sem se v svoji primarni družini prevečkrat počutila odveč, sem danes, ko imam svojo družino, najbolj ponosna, ko sem lahko mama. Takrat se počutim pomembno, potrebno in izpopolnjeno. Ker sem se odločila, da se otrok v moji družini ne bo nikoli počutil tako odveč. Ker vem, da je lahko drugače - mnogo bolje, lepše in lažje. In za to sem pripravljena tudi marsikaj narediti. In to tudi naredim. In vsak dan delam. Tako zase kot za Elo, ki nima nobene druge izkušnje, kaj pomeni biti hčerka.

Zato, drage mame punčke ali fanta, enega ali več otrok, ne pozabite, da samo ljubezen ni dovolj za dobre odnose, čeprav je nujna in obvezna sestavina vseh odnosov. Tako kot poudarjajo različni strokovnjaki, je za dober odnos in "boljše" otroke nujno delo na sebi. In kot pravi Juhant: "Če hočete imeti dobro kopijo, morate menjati original."

Tanja Želj je ambasadorka zdravega načina gibanja, razmišljanja in življenja. Je idejni in strokovni vodja pilates centra Tanergija®, vodi tudi spletni projekt Fit okoli 40. Jedro njenega življenja je njena družina – hčerka Ela in partner Mark.

Njene ideje ter več informacij o njenem delu in storitvah najdete na Tanergija.si in na Tanjazelj.si.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.