Kdaj si otroku nazadnje povedal/a, da ga imaš rad/a?

/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tudi sama izhajam iz družine, ki ji je bilo težko izreči besede Rada te imam.

Kar sem sama opazila šele v višjih razredih osnovne šole, ko smo se kar nekako posmehovali igralcem v nanizanki Santa Barbara, ki so si besede I love you izrekali nekajkrat v vsaki epizodi.

"Toda, mi si pa tega NIKOLI ne povemo!" sem zgrožena ugotovila in svojo družino začela učiti, kako reči Rada te imam.

Sprva smo bili pri besednem izražanju ljubezni pričakujoče zelo nespretni. V resnici nam je bilo kar nekako nerodno, kot bi počeli nekaj sramotnega, kar se ne počne pred drugimi.

Toda sčasoma smo se navadili in prav vsi ugotovili, kako čudovit občutek je, ko nekomu poveš, da ga imaš rad.

Tako sem brez težav tudi partnerju povedala, da ga ljubim. Kdaj tudi večkrat na dan. In to ne le prve tri mesece, temveč z leti in desetletji kljub težavam in krizam vse lažje, saj sem ugotovila, da kogar in kar globoko vzljubim, ljubim za vedno. 

Svoji še nerojeni prvorojenki sem ob grozečem splavu v pismu napisala in sporočila, da jo že zdaj, ko je še v trebuščku, neizmerno ljubim, pa čeprav je morda ne bom uspela nikoli stisniti v svoj objem.

Tudi danes, ko sem ponosna mama dveh hčera, hčerkama v tistih posebnih trenutkih, ko čutim, da sem s katero zares globoko povezana - pa naj bo to med česanjem po kopeli ali ko se najina pogleda ujameta po čudovito preživetem skupnem dnevu -, z velikim veseljem povem, da ju imam rada. 

"Veš, rada te imam. Do roba vesolja in nazaj."

"Vem, mami. Jaz tebe tudi. Najbolj, kot je možno v celem vesolju. In še več." 

To, da jo imam rada, povem tudi naši mucki Nali. Ki ob mojih besedah - ki seveda niso le prazne besede, temveč ob njih vedno čutim tudi veliko pristne ljubezni do te mehke in mijavkajoče žival'ce - vedno začne še bolj presti. 

Velike ljubezni pa ne čutim le do ljudi in živali, temveč tudi do dreves, rastlin in celotne narave. In to ne le načelno ljubezen na papirju, temveč do vsake rastlinice in koreninice globoko spoštovanje, nežnost in skrb, ki me prevzamejo vsakič, ko se sprehajam po gozdu.

Kot mama, ki z ljubeznijo opazuje svojega spečega dojenčka. Le da v tem primeru jaz nisem Mati Narava, temveč eden od njenih otrok.

Kot tisti list na drevesu.

In ličinka, ki pleza pod korenino.

Pa tudi "mrtev" kamen in hiša, ki jo je postavil človek. 

Zares je lep občutek, ko veš, da si ljubljen in vsak trenutek obkrožen z neizmerno ljubeznijo. Da si v resnici tudi sam le Ljubezen - ta večna sila, ki prežema prav vse, četudi se nam ljudem kdaj zdi, da je odšla, da je je premalo, da nas ne vidi in ne mara.

Zato se na valentinov dan spomnite, da ste v bistvu bitje Ljubezni in na široko odprite svoje srce. Povejte svojim partnerjem in otrokom, kako zelo jih imate radi. Pa tudi svojim sorodnikom, prijateljem in znancem.

Ja, tudi tisto nadležno sosedo, ki vam nagaja, lahko ljubeče potrepljate po rami in ji le s pogledom (če pač z besedami še ne gre) pokažete, da niste jezni nanjo. Da je v vašem srcu dovolj ljubezni tudi zanjo. 

Vsi si namreč zaslužimo biti ljubljeni in ljubiti. Ne glede na to, kako zelo smo se oddaljili od Ljubezni.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.