Je občutek za red otroku res treba privzgojiti?

/11 /11

Že takoj na začetku moram priznati, da sem oseba, ki dobesedno ljubi red. Ki se ob neredu počuti nemirno in nesproščeno.

Ker neredu se je pač nemogoče izogniti. Tako ali drugače. In ne glede na to, kako zelo obožuješ red in kako zelo se vsak dan trudiš ga ohraniti.

Doma, na računalniškem namizju ali v glavi.

Vedno znova prihajajo valovi nereda, ki ti stanovanje, delo in življenje postavijo popolnoma na glavo. Pa naj bo to otrokova bolezen, nov projekt ali le to, da sta se s partnerjem sprla.

Sama sem tako vse bolj ugotavljala, da ta želja po redu ni povezana le z dejstvom, da je zares lepo, če je vse čisto, ter da se otroci mirneje igrajo in živijo v urejenem ter predvidljivem okolju. Temveč je red v resnici močno povezan z občutkom varnosti.

Ko je vse lepo pospravljeno v svoje predalčke - takšne oprijemljive in tiste v glavi -, se počutimo bolj varne. Saj vemo, kje je kaj in kaj lahko pričakujemo, ko odpremo določen predal. Toda, če imamo vse razmetano, nikoli ne vemo, kaj nas bo zadelo in iz katere strani bo priletelo.

Toda, ali to pomeni, da zares velja rek, da red mora biti in da je torej prav, da tudi v družini vsak dan stremimo k redu, saj s tem otroku omogočamo varno okolje? Sama sem se že rodila uporniške narave, zato mi vsako pravilo avtomatsko sproži trmasto vprašanje: Pa je to res edina in najbolj prava pot?

Ta moja uporniška narava me tako potihoma spodbuja k občasnemu neredu, ko zjutraj ne posteljem postelje, po kosilu posodo pustim kar na jedilni mizi in grem raje brat knjigo ter podobno. Nad čimer se redoljubni del mene seveda vedno znova zgraža. Včasih se mi zdi kot bi si nalašč vzpostavljala kaos, da lahko potem uživam v ustvarjanju kozmosa. Ker zares zelo uživam, ko s svojim trudom iz podrtije ustvarim čudovito palačo. Ko pred sabo opazujem to neizmerno moč transformacije.

In potem pomislim na vse tiste umetnike in ustvarjalce, ki za svoj ustvarjalni proces prav potrebujejo razmetano oziroma "bogato okolje", ki sporoča popolnoma drugačno zgodbo kot sterilno pospravljen prostor. Ti umetniki gotovo tudi kot otroci potrebujejo takšno dovolj stimulativno okolje in je za njihov razvoj veliko bolje, da živijo v razmetanem domu kot pospravljenem. Pa zato prav nič ne trpi njihov občutek varnosti, saj se počutijo bolj domače in varne v "lepo razmetanem" okolju.

Je torej občutek za (ne)red nekaj, s čimer se rodimo in ne nekaj, kar je otroku treba z doslednim opozarjanjem in seveda vzgledom privzgojiti? Mogoče pa ta red oziroma nered niti ni tako zelo pomemben, kot se zdi nam redoljubcem, temveč je veliko bolj pomembno to, kako se v bolj ali manj pospravljenem in čistem domu počutimo - tako starši kot otroci.

Če smo zares odprti starši, moramo vzeti v zakup tudi to možnost, da je nekaj, kar je za enega človeka svinjak, morda za drugega čudovit svet.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.