S starimi starši v polni Ljubljani (FOTO: Freepik.com)

/11 /11

Bom namesto tiste prvotne, torej: "Še pomnite tovariši?", raje izbrala manj obarvano in za te čase bolj primerno: "Še pomnite prijatelji?"

Letu 2020 smo pomahali v slovo, polni novega upanja, da bo s seboj odneslo tudi tole precej zoprno situacijo. Pa žal Covid-19 ni izpuhtel v zrak kot tiste rakete, ki smo jih spuščali ob odštevanju novega začetka. Situacija je ostala več ali manj enaka - zaprto je vse, kar je bilo tudi pred božično nakupovalno evforijo, ko so nas obupane končno le spustili po darila in najnujneša oblačila.

Odpiranje, zapiranje ... kar naprej

Zadnjič sem se odpravila v trgovino - dvojčkoma so namreč prsti na nogah že pogledali ven iz copat. Nujno sem potrebovala kape in rokavice, saj brez njih ne moremo niti iz hiše na kratki sprehod. Pridem v nakupovalni center - nikjer nikogar. Zdelo se mi je čudno. Potem pa se razgledam in ugotovim - oh ne! - da so trgovine z oblekami zaprte. "Ja, gospa, saj smo že od božiča naprej zaprti," mi pojasni prijazna prodajalka. Uf, nisem vedela. Ne spremljam več novic, saj je tako ali tako vsak dan druga zgodba - odprejo se frizerji, zaprejo se trgovine z računalniki, zaprejo se pasji frizerji, odprejo se trgovine z oblačili ... (Ideja! Kaj če bi še za to odpiranje in zapiranje po mili volji naredili aplikacijo?)

In ko sem pohajkovala po praznem nakupovalnem središču, sem pomislila na januar 2019. Na čas, ko epidemija še ni udarila. Na čas, ko smo sedeli na kavi, čaju, kuhanemu vinu in čvekali tja v en dan. Ko so otroci še težili, da se jim ne da v šolo, ko so zjutraj jokale mamice, ko se je bilo treba posloviti v vrtcu. Predvsem pa na čas, ko je bila bližina, objem in poljub nekaj samoumevnega in ko maske niso zakrivale nasmehov.

Še pomnite prijatelji?

Ko smo se kepali po šoli, delali snežake in si kradli rokavice? Ko smo se premraženi stiskali k prvi simpatiji v parku in si kradli poljube? Ko smo se usedli na letalo in novo leto preživeli v kopalkah in nazdravili z ljudmi s celega sveta?

Še pomnite prijatelji?

Ko smo se na avtobusni postaji zaklepetali z neznancem? Ko smo objeli svoje stare starše brez bojazni, kaj smo jim prinesli? In nazadnje - ko smo toplo stisnili roko v pozdrav?

Upam, da bosta Adam in Žan to doživela, kajti zares bi mi bilo hudo, če bi morala svoja otroka vzgojiti v svet brez dotikov, topline in medsebojne ljubezni.

PREBERITE TUDI: BLOG: Najraje sem doma

Petra Znoj je urednica portala Ringaraja in mamica nedonošenima dvojčkoma Adamu in Žanu. Zaradi vseh zapletov pri dvojčkih, ki sta bila rojena kar dva meseca in pol prezgodaj, je skoraj diplomirala iz pediatrije in razvoja otrok.  A vendar po srcu ostaja novinarka in z veliko strastjo pripoveduje zgodbe drugih, zato tudi ureja portal nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, kjer so zapisane zgodbe otrok, ki so se rodili prezgodaj.

Je zagrizena razkrivalka resnice, ki včasih ni tisto, kar želimo, je pa tisto, kar potrebujemo, odvisnica od dobre kave in marmornatega kolača (pa tudi kozarca vina).   

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.