Kaj pravzaprav sporočamo otroku, ko ga silimo jesti? Da naj ne zaupa lastnim občutkom in lastnemu telesu! (Foto: Arhiv)

/11 /11

"Poglejte, kako se hrani dojenčka!" so bile besede vzgojiteljice Zalike, ki mi je pri šestih letih v vrtcu v usta potiskala žlico z mlečnim rižem, ki ga še danes ne maram in ne jem.

Vsi otroci so že sedeli sredi igralnice v krogu za pravljico, jaz pa sem sama obsedela za mizo in se pri vsaki žlici mlečnega riža, ki sem jo morala sprejeti v usta in na silo pogoltniti, v strahu spraševala, le kaj bo storila ta pošastna ženska, če bom začela bruhati.

V resnici sem potem doma večkrat zares bruhala. Takrat, ko smo v vrtcu imeli na jedilniku mlečni riž, hrenovke ter tiste "čudne" juhe in omake, ki jih je moj otroški želodček močno zavračal, pa sem jih vendarle morala pojesti, kot se za pridnega in lepo vzgojenega otroka spodobi.

Čeprav je mama obvestila vzgojiteljice o moji težavi in jih prosila, naj me ne silijo jesti hrane, ki je ne maram, so se me usmilile le za nekaj dni, potem pa se je siljenje s hrano nadaljevalo. 

In sem preživela.

Kot preživi tudi otrok, ki ne sme prej od mize, preden krožnik ni prazen. In otrok, ki pač mora vsako hrano "vsaj poskusiti" - vsaj tiste tri žličke, saj vendarle ne more biti tako neokusna, da bi jo imel pravico tako močno zavračati in se vesti tako razvajeno.

Preživi tudi dojenček, ki pri hranjenju z žličko daje jasen znak, da je sit - obrača glavo stran od aviončka, ki poskuša prileteti v njegova usta. Pa odrasel vendarle izkoristi svojo nadmoč in mu hrano uspešno parkira v usta. Ker po štirih žličkah pa že ne more biti sit.

Vsi mi, ki so nas kot otroke kadarkoli silili s hrano, smo preživeli in navzven ni videti, da bi nam kaj posebnega manjkalo ali da bi nas to kaj posebej poškodovalo. Pa vendar smo v odnosu do hrane globoko ranjeni.

Nekateri tako, da se prenajedajo. Drugi hrano zavračajo. Tretji se s hrano čustveno tolažijo oziroma pomirjajo. Četrti sploh ne zaznajo, kdaj so siti. Peti težko pustijo kakšen košček hrane na krožniku. Šesti pa iz inata na krožniku pustijo nekaj hrane, pa četudi le en samcat grižljaj.

Potreba po hrani je ena izmed temeljnih človekovih potreb. Zato je tako zelo pomembno, da jo spoštujemo od rojstva naprej.

Dojenčka ne navajamo, da se bo dojil na tri ure, ker je tako pač prav. In ga ne silimo s še eno žličko za mamico, da bo ja pojedel dovolj. Prav tako otroka ne navajamo, da je treba pojesti toliko hrane, kot si je naložil. Ali mu je naložil odrasel, ki bi naj bolje od otroka vedel, koliko hrane točno tisti trenutek potrebuje otrokov želodček.

Kaj pravzaprav sporočamo otroku, ko ga silimo jesti? Da naj ne zaupa lastnim občutkom in lastnemu telesu!

In potem se čudimo, da je na svetu vse več ljudi s prekomerno težo in se težave s prehranskimi motnjami pojavljajo pri vseh mlajših otrocih. In da so ljudje vse manj v stiku sami s sabo in svojimi osnovnimi telesnimi potrebami. Da sploh več ne vedo, kdaj so siti. Utrujeni. Zaspani.

Da so tega, da "hodijo po sebi" oziroma preslišijo vse notranje glasove, tako zelo navajeni, da se sploh več ne zavedajo, kako zelo so oddaljeni od povezanosti s telesom. 

Jedo namreč, ko je čas za hrano. Spijo, ko se spi. Počivajo, ko imajo čas za počitek in ne, ko začutijo, da so utrujeni. Ker sploh nimajo časa začutiti, da so utrujeni. In če jih začne kaj boleti (telo pač mora nekako pokazati, da ga vsakodnevno spregledujemo), vzamejo tableto proti bolečinam in nadaljujejo z življenjem brez pravega stika z lastnim telesom. Ker je vendarle treba skrbeti za zdravje, poskrbijo za dovolj miganja in to tudi takrat, ko bi telo raje mirovalo. 

In tako kot človek vsakodnevno zlorablja lastno telo, pogosto počne tudi z lastnimi občutki in svojo notranjostjo. Presliši vse signale lastnega srca in duše, ki mu poskušata sporočiti, kaj je dobro zanj in kaj ne. Kaj neguje njegovo srce in kaj ne. Kaj prebuja njegovo dušo in kaj jo duši.

Prav zato je pri prihajanju k sebi nazaj domov treba začeti pri osnovnih telesnih potrebah. Se ponovno naučiti, kaj pomeni jesti le takrat, ko si lačen. In le tisto hrano in toliko kot ti telo sporoča, da jo potrebuje. Pa četudi zaradi tega ne poješ vsega iz krožnika in te imajo drugi za "izbirčno Meto" ali "špuro".