V družbi, v kateri se odrasli niti pod razno do vseh ljudi in živih bitij ne vedemo prijateljsko, nimamo pravice od otrok pričakovati, da bodo z vsemi prijatelji.
Lepo bi bilo, če bi bili tudi odrasli vsi prijatelji.
(Freepik.com)
Tudi jaz si želim svet, v katerem so vsi ljudje prijazni in ljubeči. V katerem smo vsi prijatelji, ki tako kot zase skrbijo tudi za druge.
Ker v resnici smo zares vsi povezani in vse, kar storimo drugemu, storimo tudi sebi.
Toda, če smo zares iskreni do sebe (in drugih), si tako odrasli kot otroci ne želimo vseh za prijatelje. Se z nekaterimi bolj ujamemo, medtem ko nas drugi prav odbijajo.
Ali to pomeni, da smo premalo ljubeči in je prav, da otroke spodbujamo, da prav vsakega otroka sprejme kot prijatelja? Četudi se v njegovi družbi ne počuti dobro? Ker smo vsi prijatelji?
PREBERITE TUDI: Ko postaneš mama, se prijateljstva spremenijo
Sama svojih hčerk ne vzgajam v duhu Vsi smo prijatelji, temveč se trudim vsak dan znova jima predati sporočilo (z besedami in zglednimi dejanji), da ne glede na to, ali je tisti na drugi strani naš prijatelj ali ne, nam je všeč ali ne, ga imamo radi ali ne ..., si prav vsa bitja zaslužijo spoštljiv odnos.
Ker smo vsi OK točno takšni, kakršni smo. Ne glede na to, kaj vzbujamo v drugih.
"Toda mami, ona je tako zelo nesramna do mene!" se razburja hči in poskuša opravičiti svoje nespoštljive besede do sošolke, s katero se ne marata.
"Kaj pa ti? Si ti do nje prijazna, ko ji govoriš takšne grde besede?"
"Poglej, na začetku sem bila prijazna do nje, toda ona me ves čas zafrkava in se mi smeji. Zato pa sem sedaj še jaz nesramna nazaj," mi razloži svojo logiko.
"Razumem. Toda tako si sedaj tudi ti neprijazna in nespoštljiva deklica. Ali si zares želiš biti takšna oseba?"
"Ne. Ampak, kaj pa naj naredim?" je zmedena hči.
"Če je nekdo do tebe neprijazen in nesramen, se z njim pač ne družiš. Toda, četudi ni tvoja prijateljica, si še vedno zasluži spoštljiv odnos," poskušam hčerki predati svoje prepričanje.
PREBERITE TUDI: Jaz sem starejša mama - pa kaj zato
In se hkrati zavedam, da bolj kot vse moje "pametne" besede tudi pri tej temi največ šteje moj vzgled. Kako se vedem do ljudi, ki so do mene nespoštljivi in kdaj celo nesramni? Znam biti do njih zares spoštljiva ali z vsem možnim "orožjem" udarim nazaj, ker me je mama naučila, da če te kdo udari, ga udari trikrat bolj močno nazaj, da si bo zapomnil za vse večne čase in te nikoli več ne bo udaril?
Tako ugotavljam, da to, kar učimo otroke, v resnici še nam odraslim večinoma gre težko od rok. In da od otrok ponovno pričakujemo nekaj, kar še sami slabo obvladamo. Da torej v družbi, v kateri se odrasli niti pod razno do vseh ljudi in živih bitij ne vedemo prijateljsko, nimamo pravice od otrok pričakovati, da bodo z vsemi pr'jatli.
In da dokler vendarle zmoremo ohraniti osnovno spoštovanje tudi do "sovražnikov", to niti ni velik problem. Ker človeško družbo do tja, kjer smo vsi prijatelji iskreno iz srca, čaka še kar nekaj učenja in kolektivne duhovne rasti.
Helena Primic je samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.
Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.
Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...
4
Odlog vpisa v prvi razred
Starši lahko vložimo predlog za odlog vpisa v prvi razred tudi v primeru, ko za to odločitev ni zdravstvenih razlogov te...
4