|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Zgodba "mojega" Vehe

Ksenija Šoster Olmer, 13.8.2019
Ko sem ga prvič srečala pred desetimi leti, je bil ves suhcan in razcapan, a z živimi in radovednimi očmi. Po novem je visel v šolski knjižnici. Postal je eden najboljših učencev na šoli.

image
Veha v svoji preveliki srajci za srečo
/11


Botrstvo oziroma sponzorstvo revnih otrok doma in po svetu je preprost in učinkovit način, kako pomagati otrokom v stiski. Moja sestrična in moja slovenska frizerka sta obe botri deklicam na različnih koncih sveta. In tudi sama sem botra. 

Sama imam kot botra to srečo, da svojega varovanca tudi osebno poznam. To je deček, ki mi je od prvega trenutka ukradel srce.

Ko sem ga pred kakimi desetimi leti prvič srečala, je bil star devet let, a je bil videti veliko mlajši. Bil je namreč ves suhcan in malce razcapan, toda nasmejan in z živimi, radovednimi očmi.

 

Medtem, ko so sošolci šli po dopoldanskem pouku domov na kosilo, je "moj" Veha visel pred šolo. Rad je capljal za nami - skupino upokojenih ameriških učiteljev, ki so prišli trenirat kamboške učitelje angleščine. Takoj je bil pripravljen priskočiti na pomoč, ko smo prenašali težke potovalke, polne slikanic in učnih pripomočkov. Hitro je pobiral angleške besede in jih nizal v preproste stavke.

Konec tedna sem pobarala ravnateljico gospodično Srečko oziroma Mrs. Lucky, kot smo smo jo klicali po angleško, zakaj je mali Veha vedno v šoli.

"Oh, zanj me pa res skrbi. Oče mu je umrl, mama pa je šla z novim v mesto in se nič ne briga za otroke, ki živijo v veliki revščini z babico. Malo je nagajive sorte," mi je zaupala.

Seveda je nagajiv, kako naj ne bi bil, ko pa nima nikogar, ki bi zanj skrbel in ga vodil v življenju.

 

Ko sem ga naslednjič videla, sem ga potihoma poklicala h kombiju, v katerem smo imeli vreče z rabljenimi otroškimi oblačili. Po učiteljskem seznamu smo jih nameravali razdeliti najrevnejšim otrokom v šoli. Izbrala sem mu najboljše superge, pa dolge in kratke hlače ter nekaj majic in srajc. Pa še par zvezkov in kulijev za povrh.

Kako so mu žarele oči! Lepo se mi je zahvalil in dal stvari v torbo. A že čez par minut se je vrnil v družbi našega prevajalca.

"Fantek pravi, da ima dve sestrici in sprašuje, če bi lahko dobil kaj tudi zanju?"

Njegova skrb za sestri mi je segla globoko v srce. Izbrala sem nekaj oblekic in sandalc. Zagotovo bodo vesele!

"Reci mu, da vem, da je zelo brihtna bučka, ker se tako hitro uči angleško. In povej mu še, da je tudi zelo prijazen in zna priskočiti na pomoč. Lahko bi bil za vzor vsem mlajšim, pa tudi starejšim sošolcem," sem naročila prevajalcu, da prenese moje sporočilo Vehu.

Veha je zavzeto kimal, usta pa je imel raztegnjena od ušesa k ušesu.

"Vprašaj ga, kaj bi si najbolj želel?"

"Kolo, da mu ne bi bilo treba peš v šolo," sem dobila takojšnji odgovor.

"Povej mu, da pridem drugo leto in če slišim od gospe ravnateljice, da v šoli ne nagaja, ampak pomaga, bo zagotovo dobil kolo."

 

Da so moje besede imele takojšnji učinek, sem videla že tisto popoldne. Ko so ostali otroci s popoldanskega pouka angleščine odšli domov, je Veha pridno pomagal gospe ravnateljici in skupini starejših otrok, ki je okopavala šolski vrt.

Naslednje leto je Veha res dobil kolo in vsako leto ob mojem obisku nekaj posebnega: nov šolski nahrbtnik, preprosto uro, lepo bundo, nekaj piščancev za domačo vzrejo. Rastel je in se pridno učil.

Po novem je visel v šolski knjižnici. Postal je eden najboljših učencev na šoli. Vsakič, ko smo prišli, je bil prvi, ki nas je navdušeno pozdravil in priskočil na pomoč ter zorganiziral tudi ostale sošolce.

Nič čudnega, da je bil izbran kot eden izmed naših desetih štipendistov, ko se je vpisal na gimnazijo. Štipendijo zanj plačujem jaz in ponosna sem na njegove izjemne rezultate.

Štipendisti

V šoli je spet od jutra do večera, hodi tudi na poseben računalniški tečaj. Ker je s kolesom predaleč, je prepričal prijatelja, da se je tudi on vpisal, tako da se lahko pelje z njim na njegovem mopedu. Včasih mi s tečaja napiše kako sporočilo na Facebook Messenger.

In še vedno mi kdaj seže globoko v srce. Recimo takrat, ko mi potoži, da se očeta ne spominja več. Ali, da ne ve, če lahko odpusti mami, da jih je zapustila.

Zadnjič mi je sporočil, da se je mama vrnila domov. Bil je neskončno srečen. Rekel je, da ga bo sedaj imela rada. Ko sem to omenila direktorju naše organizacije, mi je odpisal: "To ni prvič in verjetno tudi ne zadnjič, ko se je vrnila in spet odšla. Mama je alkoholičarka." To se je žal kaj kmalu izkazalo za resnično.

 

Letos sem ga obiskala na njegovi gimnaziji. Še vedno je med najboljšimi. Še vedno je nasmejan. Dala sem mu vrečko z lepimi srajcami, ki jih je poslal moj zet. Eno je takoj oblekel. Malce mu je bila prevelika.

"Boljše prevelika kot pa premajhna," je rekel med smehom. "Saj bom še zrastel."

"Ko sem te prvič srečala, si bil tako majčken," sem ga podražila.

"No, sedaj sem pa že večji kot ti," je hitro udaril nazaj.

Srajce ni hotel več sleči.

"Kaj dela tvoj zet?" me je vprašal.

"Pravnik je," sem mu odgovorila.

"No, potem bo to moja srajca za srečo. Da bom tako pameten in uspešen kot on!"

V naprsni žep sem mu stisnila nekaj malega gotovine in mu obljubila: 

"Če boš še naprej tako priden in uspešno končal gimnazijo, ti bom kupila pametni telefon. In če boš sprejet na univerzo, ti bom še naprej pomagala s štipendijo. Morda boš dobil celo moped!"

 


 

in Instagramu #crazyparentstravel.

olmerKsenija Šoster Olmer je svetovna popotnica in filantropistka, pesnica, pisateljica in prevajalka, mati treh odraslih hčera in ponosna babica vnukom bonus hčerke. Kadar ne potuje po svetu in v okviru dobrodelne organizacije Cambodiancommunitydream.org pomaga kamboškim otrokom in drugim otrokom, ki živijo v revščini, živi z možem v Kaliforniji. Njena popotovanja lahko spremljate na blogu Crazyparentstravel.com
in Instagramu #crazyparentstravel.

Črevesna zapora
Ileus je motnja v prehodnosti črevesa. Vzrok za motnjo je lahko mehaničen ali pa funkcionalen. Simptomi in znaki so odvi...
4
KOLUMNA: Se zavedamo svojih napak?
Starši vzgajamo, starši smo svojim otrokom za vzgled, naši otroci so naše zrcalo. Vse je res. In res je tudi, da včasih ...
3
Depresija pri otroku
Depresija je pogosta duševna motnja, ki ni omejena glede na starost in zavzema pomembno mesto tudi v otroški psihopatolo...
3
Družinski praznični december
Mesec december je mesec čarobnosti in mesec, ko se še posebej povežemo z najbližjimi, s svojo družino, otroki. Poseben č...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Deljenje igračk
Vedela sem, da to, da ne podelita svoje najljubše igračke, še ne pomeni, da sta egoistični in se jima tista jokajoča dek...
VIDEO: Kako otroka naučiti zavezati čevlje?
video
A znate pokazati otroku,kako se zaveže pentljo na vezalkah? A je vaš način vezanja čevljev res najbolj enostaven? Poglej...




izbor imena za fanta
adock

Katero ime za fanta vam je najbolj všeč

peter (23%)

jan (47%)

izak (23%)

oto (7%)


Število vseh glasov: 268

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!