/11 /11

Vse skupaj se je začelo na moj trideseti rojstni dan. No ja, če dobro premislim, se je vse skupaj začelo že veliko prej, a za potrebe tokratne zgodbe naj zadostuje, da je ravno tridesetletnica bila tista prelomnica, ko se je v mojem življenju vse postavilo na glavo.

Rojen sem devetega julija. Ta dan se je lani začel lenobno. Ponavadi sem za rojstni dan slabe volje in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Nekoliko je temu krivo to, da sem se očitno spet uspel postarati. Večji del slabe volje pa izvira iz tega, da sem rojen poleti. V otroštvu so zato moje rojstnodnevne zabave bile dokaj žalostni dogodki, kajti večina prijateljev je običajno bila na morju. Zato ta dan povezujem z osamljenostjo in ga najrajši sploh več ne praznujem.

Zjutraj naju je s Karmen prebudilo krmežljavo sonce, ki bi bolj sodilo v januar kot na sam višek poletja. Bila je visoko noseča in bi dejansko morala roditi že slaba dva tedna prej, a še vedno ni nič kazalo, da se bo kaj zgodilo. Čakanje naju je oba že močno zdelalo in bila sva nekoliko brez volje. Kljub temu sva se popoldne nekako odvlekla do kitajske restavracije, kjer sva skromno praznovala dejstvo, da zapuščam dvajseta leta. Zvečer sva odšla na sprehod in ob povratku se je Karmen pričela pritoževati: „Nekaj me stiska v trebuhu. Najbrž sem se preveč najedla.“

Izkazalo se je, da neprijetnim občutkom ne botruje pekinška raca, temveč se je začelo dogajati nekaj veliko bolj resnega. Zvečer ji je tam spodaj nekaj počilo in ob obisku stranišča je ugotovila, da močno krvavi. Rad bi napisal, da je bilo razburljivo kor v filmu. A kaj, ko nama je uspelo ohraniti trezno glavo in sva s kirurško hladnostjo nabrala vse potrebne stvari in dokumente, sedla v avto in se odpeljala v Beljak. Ker se še ne poznamo, naj kar na tem mestu dodam, da živimo na Koroški Beli. Zaenkrat mi boste morali verjeti na besedo, da obstaja dober razlog, zakaj sva odšla v Beljaško porodnišnico in ne Jeseniško, ki je vendarle takoj za ovinkom. Več o tem kdaj drugič. Tokrat pa se vrnimo na dokaj dolgočasno večerno vožnjo po popolnoma zapuščeni avtocesti, ki jo je popestril le močan naliv.

Karmen so sprejeli na porodni oddelek, jo priklopili na CTG in na tem mestu se je vse skupaj ustavilo. Ni bila dovolj odprta, zato poroda še ni bilo pričakovati. Mene so poslali domov, njo pa obdržali. Prihodnjega dne se je dopoldne nadaljevala že znana zgodba (nič se ni zgodilo), popoldne pa so prišli prvi popadki. Kosti mi resda ni polomila, niti me ni preklela, je pa zato bolj bentila čez babico in zdravnike, ki so naju očitno popolnoma zapustili in porod zaupali kar meni. Seveda sem samo stal tam in bedasto pogledoval sem ter tja, kajti vse skupaj je zame bilo popolnoma novo. Kljub umetnim popadkom se je mali odločil, da še ne bi prišel na svet in po posvetu z glavnim porodničarjem so se odločili, da ga v to prepričajo z nožičkom. Sicer sva si močno želela naravnega poroda, a če ne gre, pač ne gre. K sreči v Avstriji oče lahko prisostvuje tudi carskemu rezu (vsaj tistemu, kjer je bodoča mamica pod delno narkozo), zato lahko zatrdim, da sem bil ves čas poleg. Tudi v trenutku, ko so na zahodnem koncu neba zadnji večerni žarki končno prebili kopreno gostih oblakov in osvetlili operacijsko dvorano ravno v trenutku, ko se je zaslišal slaboten stok. V naslednjem trenutku so mimo prinesli sluzasto vijoličasto in krmežljavo malo stvarco, ki nama je svet popolnoma obrnila na glavo. Ime mu je Gaj Julij, kar je precej primerno, glede na to, da naj bi tudi njegov veliko bolj slavni in veliko bolj tihi (v kar so ga prepričali senatorji z noži) bil rojen s cesarskim rezom.

Ko pomislim nazaj, si zaželim, da bi vsi ostali kriki, ki sva jih bila deležna od Gajevega rojstva, bili tako nežni in neprepričljivi, kot tisti prvi stokec, ki ga je spravil iz sebe dan po mojem tridesetem rojstnem dnevu.

Vse kolumne našega očka Grega in njegovega zaklada Gaja, najdete v Očkovem dnevniku.