Z dobro rutino in postopnim umikanjem staršev lahko otrok domačo nalogo začne doživljati kot svojo odgovornost. (Foto: Magnific.com)

/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Začetek novega šolskega leta prinese tudi domače naloge – in z njimi vprašanje, ki se pojavlja v številnih družinah: naj otrok nalogo naredi takoj po prihodu iz šole ali šele pozneje?

Enotnega pravila, ki bi ustrezalo vsem otrokom, ni. Veliko pomembneje je, da najdete ritem, ki ustreza vašemu otroku, in ga postopoma naučite, da domača naloga ni naloga staršev, ampak njegova odgovornost.

Takoj po šoli ali najprej odmor?

Po več urah pouka večina otrok potrebuje nekaj časa, da se spočije, poje in odmisli šolsko dogajanje. Zato ni nujno najbolje, da otrok domačo nalogo začne pisati takoj, ko stopi skozi vrata.

Kratek odmor, malica, gibanje na prostem ali nekaj proste igre mu lahko pomagajo, da se pozneje lažje osredotoči. Pazite pa, da se odmor ne zavleče do večera, ko je otrok že utrujen in je vsaka naloga težja, kot bi bila sicer.

Pri nekaterih otrocih se dobro obnese dogovor: najprej počitek in malica, nato domača naloga, potem prosti čas.

Pomembnejša od ure je rutina

Ni bistveno, ali otrok nalogo piše ob 15. ali 17. uri. Pomembneje je, da približno ve, kdaj je čas zanjo.

Predvidljiva rutina zmanjša vsakodnevno pregovarjanje. Če otrok ve, da po prihodu domov sledi malica, nekaj prostega časa in nato domača naloga, je manj prostora za nenehno vprašanje: »Kdaj boš naredil nalogo?«

Pri mlajših šolarjih lahko na začetku skupaj določite vrstni red popoldanskih obveznosti. Ko se otrok rutine navadi, naj jo postopoma prevzame sam.

Ne sedite ves čas ob njem

Ko otrok začne dobivati domače naloge, je povsem razumljivo, da mu želimo pomagati. Toda pomoč hitro postane prevelika, če starš ves čas sedi poleg njega, bere navodila, opozarja na vsako napako in preverja vsak odgovor.

Cilj ni, da je naloga popolna, ampak da se otrok nauči samostojno lotiti dela.

Na začetku mu lahko pomagate razumeti navodila ali razdeliti večjo nalogo na manjše korake. Nato se umaknite in mu dovolite, da poskusi sam. Če se zatakne, naj najprej razmisli, kaj bi lahko naredil, šele nato naj prosi za pomoč.

Namesto opominjanja ga naučite načrtovanja

»Imaš nalogo?«
»Si že naredil matematiko?«
»Kaj pa branje?«
»Si pripravil torbo?«

Če starši vsak dan skrbijo za vse opomnike, otrok hitro dobi občutek, da je za njegove obveznosti odgovoren nekdo drug.

Namesto nenehnega opozarjanja ga navadite, da sam preveri, kaj mora narediti. Mlajšemu otroku lahko pomaga preprost seznam: preveri nalogo, pripravi potrebščine, naredi nalogo, pripravi torbo za naslednji dan.

Sčasoma naj bo opomnikov staršev vedno manj.

Dovolite tudi kakšno napako

Težko je gledati zvezek in vedeti, da je otrok nekaj naredil narobe. Še težje ga je pustiti v šolo, če je pozabil del naloge. Toda prav manjše napake so lahko pomemben del učenja odgovornosti.

Če starši vedno preverijo vse zvezke, popravijo napake in rešijo pozabljene obveznosti, otrok nima veliko priložnosti, da bi občutil posledice svojih odločitev.

Seveda to ne pomeni, da mu ne smemo pomagati. Pomeni pa, da pomoč ni enako kot prevzemanje njegovega dela.

Cilj je otrok, ki lahko reče: »Bom sam«

Samostojnost pri domačih nalogah ne pride čez noč. Prvošolec bo potreboval precej več usmerjanja kot otrok v višjih razredih. Pomembno pa je, da se vloga starša skozi leta spreminja: od tistega, ki pomaga organizirati delo, do tistega, ki je na voljo, kadar ga otrok res potrebuje.

In morda je najboljši znak, da ste na pravi poti, prav trenutek, ko vprašate: »Potrebuješ pomoč?« in iz otroške sobe zaslišite: »Ne, bom sam.«