Otrok, ki je inteligenten, ni nujno nadarjen. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Doktor Ranko Rajović je bil gost oddaje Jutro na Prvem, kjer je spregovoril o inteligenci pri otrocih, dednem faktorju, razvoju, vplivu okolja, pa tudi o tem, kako lahko starši prepoznajo nadarjenega otroka.

Na vprašanje, ali je inteligenca podedovana, dr. Rajović odgovarja, da je potencial podedovan in da dejstvo, da sta mama in oče zelo inteligentna, pomeni le to, da ima otrok potencial, da je tudi sam inteligenten, ali bo res, pa je odvisno od okolje in stimulacije. Poudarja tudi, da so izjemno pomembni trije dejavniki, in sicer potencial, okolje in notranja motivacija za učenje.

Dr. Rajović je bil tudi predsednik odbora Svetovne Zveze za nadarjene otroke in takratne raziskave so pokazale, da veliko otrok, čeprav imajo prirojen potencial za razvoj nadarjenosti, tega ne bodo razvili, ker nimajo podpornega okolja. Le trije od 20 potencialno nadarjenih bodo izkoristili svoj prirojeni potencial, zato se dr. Rajović sprašuje - kje smo izgubili teh 17?

»Nadarjenost otrok se kaže na več načinov. Ti otroci lahko prej spregovorijo, pokažejo zanimanje za geografijo, enciklopedije, živali, zgodaj pokažejo željo, da bi se naučili gledati na uro. Približno pri treh ali štirih letih se ti interesi pokažejo. Poskušajo se veliko naučiti. In če starš potem reče 'ne me zdaj tega spraševati, nimam časa' in prižge TV, stimulacije ni. Gledanje v zaslon skrči globoke predele možganov in s tem kognitivne sposobnosti. Imate inteligentnega otroka, ki ne more sedeti, se učiti ali brati več kot pet minut, lahko pa igra igrice. To je problem, ki ga imamo danes in se temu reče hiperpozornost« – pravi dr. Rajović in dodaja, da če otrok do 3. ali 4. leta obvlada tisto najtežjo stvar v življenju, to je govor, pomeni, da zmore veliko več. če ima dobre metode in spodbudno okolje.

»Ni nujno, da je tri- ali štiriletni otrok, ki se je naučil brati, bolj inteligenten od svojih vrstnikov, saj ga pogosto k temu silijo starši. Veliko pomembnejši so miselni procesi. Otrokove možgane moramo aktivirati na naraven, biološki način.« - pojasnjuje dr. Rajović.

Pravi, da je učenje novih stvari za otroke vir sreče. Ko otrok ugotovi, da se je naučil hoditi, voziti kolo ali početi nekaj drugega, česar prej ni mogel, se sproščajo endorfini, hormoni sreče, in otrok se tega veseli. In ko se na primer 3-4 letni otrok nauči zastavice in simbole avtomobilov, ker ga zanima, potem to pokaže mami in očetu, mama in oče sta navdušena in tu se vse konča. Ne greš niti koraka dlje. Nič ni narejeno. Dr Rajović to izpostavlja kot velik problem naše družbe.

Kitajske države, pravi, delujejo povsem drugače. Ko Kitajec bere, mora razmišljati, saj mora prebrati simbole in jih povezati z njihovim pomenom. Že od malih nog se učijo povezovanja in tako razvijajo možganske regije.

"In ko beremo, včasih ne vemo, kaj beremo." - pojasnjuje dr. Rajović in dodaja, da to ne pomeni, da bi se morali naši otroci začeti učiti kitajščine, kot so razumeli v nekaterih vrtcih, zato so tudi to uvedli.

»Kitajska je za Kitajce, ne za nas. On bo te simbole videl v službi, trgovini, v vsakdanjem življenju, naši otroci ne. Zato smo rekli, da je okolje 100-odstotno pomembno, otroci naj se razvijajo v skladu s svojim okoljem.«

Divergentno mišljenje je ključno za razvoj nadarjenosti

Otroke ne bi smeli učiti simbolov zato, da poznajo 100 simbolov, ampak zato, da se naučijo povezovati. Torej, ko gredo starši v vrtec, lahko otrokom pokažejo avtomobilske simbole - to je fiat, to je toyota ... Torej bi moral biti naslednji korak pogovor o tem, da je fiat narejen v Italiji, toyota pa iz Japonske. .

»Tako se otroci naučijo povezovati stvari, tako da ko boste petletnega otroka, s katerim ste delali, vprašali, kaj povezuje škorenj in pico, vam bo rekel Italija.« To se imenuje povezovalno mišljenje. Naslednji korak je, da otrok šele začne postavljati vprašanja, ki od njega zahtevajo povezovanje stvari. To je torej različno mnenje."

Tudi Ranko Rajović pravi, da otrok, ki je inteligenten ni nujno nadarjen. Šele ko se razvije inteligenca in otrok postane sposoben divergentno razmišljati, je to razvoj nadarjenosti. To pomeni, da moramo spremeniti metode že od vrtca, predvsem pa v šoli in ne uspeti izluščiti potenciala le treh od 20 inteligentnih.

»Z njimi je treba delati. Logične naloge že poznajo, nič jim ne pomenijo, nelogične naj jim damo.« - trdi dr. Ranko Rajović.

Ko je pojasnil, kaj je s tem mislil, je spomnil na primer, ko je vzgojiteljicam in otrokom v vrtcu zadal isto nalogo, in sicer naj narišejo, da je mama odletela. Učiteljice so seveda narisale mamo v letalu, otrok pa mamo, ki leti s krili, ki ji prihajajo iz glave. Ob pohvali te druge risbe so Ranka vprašali, kako lahko otroka nauči, da iz glave rastejo krila.

»Otroci vedo, da krila ne rastejo iz glave, a pusti jih! Naj rišejo takole, če rečemo ne more tako, ne more tako, zapiramo asociativne regije v možganih, ti pa so odgovorni za divergentno mišljenje, to je nadarjenost in kreativnost. Zato pravijo, da šola ubija ustvarjalnost.«

Odvzemite otroku gibanje – ustavili ste njegov razvoj

Čeprav je o tem že večkrat govoril, Ranko Rajović ne obupa nad izobraževanjem staršev. Ko je govoril o nemirnih otrocih, je dejal, da je otroku dana energija za gibanje. To je njegova potreba in mora biti v naravi.

»Ko niso v naravi, skačejo doma, iz postelje v fotelj, iz fotelja na mizo, zato pravijo, da je otrok hiperaktiven. Ni hiperaktiven, ima naravno potrebo po gibanju, ki mu je bila odvzeta, ker ni zunaj. Če otroku odvzamemo možnost gibanja, smo mu onemogočili razvoj.

Zavzemam se tudi za to, da odmor v šoli traja 15 minut, da otroci v tem času tečejo ven, da ne nosijo telefonov. Tu pa imajo naši starši problem – kaj bo otrok brez telefona? Pa naj ga nese v šolo, naj ga pusti v šoli. Gre za odločitev, ki bi jo moral sprejeti svet staršev na ravni šole. Svojim otrokom ne bi dal telefona do 10. leta, če bi se vprašal. Risanke za kratek čas da, večurno gledanje telefona pa ne."

»Tudi starši želijo rešiti problem dolgočasja otrok, zdaj in takoj. Če se otrok pritožuje, da mu je dolgčas, je na voljo nešteto kanalov in igric, ki mu jih bo starš dal na voljo. Naši otroci se ne gibljejo, 50 % jih ima ob obisku šole zaradi premalo gibanja ploska stopala. Tako ustvarjamo nesposobne otroke.« - zaključuje dr. Rajović.

Vir: Zelenaučionica.com