/11 /11

No, pa smo ga le dočakali. Verjetno se sprašujete koga ali pa kaj bi to lahko bilo? Gregorjevo, namreč! Po Sloveniji velja, da se na ta dan ptički ženijo. Gregorjevo (12. marec) še danes velja za prvi pomladni dan, čeprav se ravno ne ujema s koledarskim začetkom pomladi.
 
Čeravno je letošnja zima kazala, da se kar ne bo poslovila, pa nam radostno žvrgolenje ptic, prijetno božajoče tople sapice in prvi popki na vejah dreves, oznanjajo, da nam pomlad resnično že trka na vrata. In, da se ptice najbolj razvnamejo ravno na Gregorjevo, ni naključje. Čas njihovih svatb je povezan z dolžino dneva, ki v tem času z velikim zamahom premaguje noč.
 
Od tod tudi običaj, da ta dan spustimo luči v vodo, saj naj bi voda odnesla vse slabo, skrbi in zimo, ter s tem pozdravimo prihod sonca in pomladi.
 
Seveda ta praznik spremlja ogromno šeg in navad, ki se razlikujejo od vasi do vasi.
 
Tudi v vrtcu Ciciban v Dobrovcih smo se odločili ohraniti eno izmed teh navad, zato smo izdelali svoje »gregorčke«, kakor smo poimenovali naše ladjice, izdelane iz drevesnega lubja. Malce smo sicer pohiteli, saj smo naše lučke v vodo spustili že v dopoldanskem času.
 
Dan poprej smo skrbno izdelali načrt, kako naj bi naše ladjice izgledale, da bodo prijetne za oko, prav tako pa tudi uporabne. Otroci so se lotili dela z veliko vnemo in kreativnostjo ter kar tekmovali med sabo, kdo bo izdelal največjo in najlepšo.
 
Vsekakor pa je ob koncu prav vsaka zase izgledala najlepša in preostalo nam je le še to, da preizkusimo njihovo uporabnost. In že se je vnela razprava, katera bo najhitrejša.
 
Preden smo ladjice spustili v miklavški potok, do koder je pot minila razposajeno in prav vsak izmed otrok je med vožnjo z avtobusom proti Miklavžu v rokah skrbno stiskal svoj neprecenljiv izdelek, smo se še fotografirali s svojimi gregorčki – izdelki otrok.
 
Ob spustu ladjic v vodo pa nam je načrte nekoliko prekrižal veter, ki se je verjetno »nalezel« razposajenosti naših otrok, ali pa je tudi on občutil vonj pomladi v zraku ter nam malce ponagajal.
 
Po vodi smo jih torej spustili brez prižganih svečk, nekaj jih je veter prevrnil, nekaj pa jih je le kljubovalno zaplulo po potoku navzdol in pričaralo nasmeh in navdušenje na obraze naših nadebudnežev, ki so veselo vzklikali: »Plava, moja pa plava!« Te smo spremili na njihovi poti in pri tem ugotavljali, v katero smer pluje, kdaj pluje hitreje in zakaj je tako. Prijetno s koristnim, torej. Kakor pravimo »važno je sodelovati in ne zmagati«, ali pa »važno je dejanje, a pot je tista, ki te uči.«

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Maj 2009