|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Igra v vrtcu

Jakob Irena, 1.2.2010
Igra je svobodna spontana dejavnost, ki poteka brez katerekoli zunanje nujnosti. Poteka po notranji nujnosti in ta ima svojo logiko, ki je drugačna od logike zunanje realnosti, kakor jo dojemamo odrasli.
Ključne besede:

image
/11


Vrednosti igre za otrokov telesni in duševni razvoj pa ne določa le vsebina igre, ampak tudi način izvedbe, ki je v veliki meri odvisen od organizacije in vodstva igre. Zato igra ni samo stvar otrok samih, ki se nas, odraslih prav nič ne tiče, ampak obratno: starši in poklicni vzgojitelji v ustanovah smo dolžni pokazati za igro primerno zanimanje, omogočiti moramo igro s primernim prostorom, s časom, ki naj ga imajo otroci na razpolago, in s posebnimi sredstvi. Včasih, če si otroci želijo, pa je potrebno v igri tudi sodelovati.

 

Strokovnjaki o igri

Kurikulum za vrtce o otroški igri pravi takole: »Otroška igra je dejavnost, ki se izvaja zaradi nje same, spremeni odnos do realnosti in ki je notranje motivirana, svobodna in odprta ter za otroka prijetna. Ne glede na to, za katero vrsto otroške igre gre, npr. funkcijska igra, domišljijska igra oz. simbolna igra, sociodomišljijska igra, družabna igra, ta praviloma vzpostavi prostor, ki je definiran z razmerjem med otrokovim aktualnim in potencialnim razvojem.« Strokovnjaki otroške igre delijo glede na vrste: domišljijske (simbolne) igre, ljubkovalne igre, igre s pravili, funkcijske igre, igre pridobivanja znanja in izkušenj ter igre, pri katerih otrok nekaj dela. Dr. Ivan Toličič je igre razvrstil na: funkcijske igre (prijemanje, metanje, tek, tipanje, vtikanje, vzpenjanje), domišljijske igre (igranje vlog), dojemalne igre (poslušanje pravljic, opazovanje, posnemanje, obiskovanje kina, gledanje televizije, branje) in ustvarjalne igre (pisanje, risanje, oblikovanje, gradnja, pripovedovanje).

 

Zakaj naj se otrok igra

V otroštvu se igra, delo in učenje prepletajo. Za naloge, ki jih otrok rešuje v igri, je bolj motiviran in jih ne občuti kot vsiljene, zato v njem ne izzovejo frustracije. Otroci se obnašajo predvsem drugače do nalog, ki so povezane z igro ali se z igro uresničujejo, kot če jim jih postavljamo na »šolski« način. Otrokove želje najdejo v igri najbolj svoboden izhod, hkrati pa jih otrok v igri tudi zavestno omejuje, ker se prostovoljno podreja raznim pravilom igre ter tudi nalogam, ki so zapopadene v raznih vlogah. Ker je igra tesno povezana s potrebami otrok, z igro lahko otrok zadovoljuje tudi svoje socialne potrebe. Otrok naj se torej igra z različnimi soigralci, pa tudi z različnimi igračami. Pri igri z različnimi igračami pridobiva otrok številna spoznanja na čutnem področju in na področju motorike, razvija spretnosti, pridobiva izkušnje na ustvarjalnem, socialnem in spoznavnem področju.

 

Predšolski otrok, ki se veliko in zavzeto igra, bo odrasel v osebo, ki mu bo delo pomenilo izziv in ga bo odgovorno in z zadovoljstvom opravljal. Nasprotno pa bo otrok, ki nima možnosti in pogojev za sproščeno igro in se mu »ne da« igrati, ki mu je vse dolgočasno, kot odrasel teže sprejemal obveznosti in delo. Otroku, ki se ne igra in ne kaže zanimanja za igro, se je treba posvetiti in poiskati vzroke za tako vedenje.

 

Koliko naj se otrok igra?

 

Predšolskemu otroku je treba pustiti, da se igra, kolikor dolgo želi. Ne silimo ga, da igro čimprej zaključi. Igra je faza celotnega, popolnega otrokovega razvoja, ki se staplja in prepleta z vsako otrokovo aktivnostjo. Igra zdravega otroka je podobna zadovoljenemu in veselemu raziskovanju. Funkcije vsega želi preizkusiti v vseh možnostih. Otroka vodi neka notranja sila, ki ga žene do skrajne meje preizkušanja funkcije do trenutka, ko se vklopi v neko višjo obliko aktivnosti.

Pri skupnih igrah in dejavnostih otrok in odraslih ni najpomembnejši cilj, temveč vzdušje, klima, v kateri poteka ta aktivnost. Odrasli morajo slediti otrokovi igri in prepoznati vsebine igre. Le na ta način bo odrasli začutil otrokovo počutje in notranje doživljanje, prepoznaval stiske, zadrege in neustrezne vedenjske vzorce.

 

Ali naj odrasli posega v igro?

Odrasli naj ne poskušajo česa narediti namesto otroka, ker se jim ne da čakati, da bi otrok sam prišel do rešitve. Otroku naj dopustijo, da razvija lastno strategijo. V igri naj otrok do rešitve pride z lastno aktivnostjo in raziskovanjem, kar je temelj razvoja inteligentnosti. Če namreč otroku ponudimo končno rešitev, ki je ne razume in ne pozna razloga zanjo, ker je pač le ponovil rešitev, ki mu jo je ponudil odrasli, nove strategije ne bo mogel uporabiti v drugačnih situacijah.

 

Odrasli kot dober soigralec

Kako naj ravna odrasli, ki želi biti dober soigralec, takšen, ki otroku dopušča, da igra teče nemoteno? Za začetek: odrasli prepogosto vsiljujemo otrokom svoj svet, ker mislimo, da vemo, kaj je za otroka najbolje. Igro včasih celo pojmujemo kot zapravljanje časa, oziroma kot čas, ki ga otrok preživi v obdobju, preden pride k »pravemu« učenju. Tako mišljenje ne rodi dobrega pristopa. Oropati otroka za igro je tako, kot če bi ga oropali za lep in navdihujoč odnos. Če mu igro prepovedujemo, ker želimo, da bi otrok počel kaj »pametnega«, se lahko zgodi, da bo imel otrok težave pri vzpostavljanju spontanih aktivnosti in pri navezovanju stikov. Postane lahko deloholik. Zato naj se otrok, še zlasti predšolski, igra, kolikor želi.

Kadar nas otrok povabi v igro, kot odrasli v igri z otrokom lahko poskušamo ustvariti »malo več«, kot bi dosegel otrok sam, vendar vedno tako, da pobudo prepustimo otroku. Lahko, na primer, uporabimo matematične izraze ali v igri prepoznamo matematične vsebine.

Kaj pa, kadar se otroku zaplete in ne zna sam najti rešitve, pa nas prosi za pomoč? Tedaj je najbolje, da se pri poseganju v otrokovo igro ravnamo po naslednji predlogih.

Ko imamo namen otroku pomagati v njegovi igri, vedno poglejmo na igrače z njegove perspektive. Zamislimo si, koliko so velike otrokove roke, noge, prsti… v primerjavi z igračo. Le tako dobro razumemo, kako otrok vidi in čuti ter kaj že zmore. Nato otroka zelo dobro poslušajmo. Poskušajmo ugotoviti, kje se mu je v igri zataknilo ali zakaj se je v igri ustavil. Tako ravnajmo, še preden se približamo njegovi igri in prej, preden posežemo v igro z lastnimi predlogi. Ker se otrok uči od konkretnega k splošnemu, mu, kadar precenimo, da je to potrebno, pri igri pokažemo le konkretno rešitev težave, ki je ne zmore rešiti. Ne razlagamo mu splošne rešitve, ker je predšolski otrok ne bo znal uporabiti na konkretnem primeru. Otrok od odraslega potrebuje hitro in kratko pomoč. Če otrok želi, ponovimo postopek.

Ko opazimo, da otrok nekaj zna, pri njem to znanje v prihodnje vedno pričakujemo. Otroka pohvalimo za znanje ali spretnosti, ki jo je pokazal. Povejmo pa mu tudi, da je sedaj dosegel novo znanje, ki ga bo poslej lahko vedno uporabil ter tudi, da to od njega tudi pričakujemo. Zapomnimo si (ali zabeležimo), kaj je otrok dosegel.

 

Devet zlatih pravil za starše in vzgojitelje

1. V svojem domu (in v vrtcu) rabi otrok igralni kotiček in tudi prostor za priložnostne igrače.

2. Spoštujmo sleherno otrokovo igralno dejavnost.

3. Vsak otrok ima svoj igralni tempo. Kaj se dogaja v njegovi glavici, tudi če se ne igra, ne vemo. Pustimo ga.

4. Otrok naj veliko poskuša. Ne omejujmo ga v preskušanju različnih možnosti, čeprav vemo, da ni možnosti za uspeh.

5. Ne popravljajmo ga takrat, ko v igri »po svoje« ustvarja.

6. Otrok si želi naše pohvale, našega priznanja. Ne bodimo skopi s tem.

7. Ne delajmo iz nepospravljenih igrač tragedije.

8. Upoštevajmo, da je v naravi vselej veliko možnosti za ustvarjalno igro.

9. Za vzgojitelje v vrtcu pa poleg naštetega še velja, da moramo za to, da bomo imeli pri igri uspeh, pri izbiri upoštevati letni čas, kraj, varne pogoje, starost in razpoloženje otrok. Hkrati pa morajo biti igre dobro pripravljene. Če vidimo, da so se otroci igre naveličali, moramo izbrati novo igro, ki jih bo spet pritegnila.


Članek objavljen v Moj malček, oktober 2005

Zlata družinska pravila ob začetku šolskeg...
Še preden se bo začela septembrska gneča, točno določite čas v tednu, ko bo otrok med šolskim letom lahko na mobilnem te...
6
Norice ali vodene koze
Norice ali vodene koze so najpogostejša nalezljiva bolezen z izpuščaji. Bolezen se pojavlja skozi vse leto, v večjem šte...
4
Zakaj so triletniki zahtevnejši od dvoletn...
Ameriški portal »Scary mommy« je objavil seznam resničnih in hkrati zabavnih razlik med otrokom, ki ima dve leti in tril...
3
Spodbudite otroka k varčevanju
Starši se še posebej radi izkažemo z radodarnostjo do svojih otrok, kar pa dolgoročno zanje ni vedno dobro. Če se sprašu...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Ura in otrok
Že zelo majhne otroke je treba učiti, da obstaja ura; naprava, ki nam meri čas. Tako jo bodo opazili in lažje sprejeli. ...
Beremo: Srčni učitelj
Ali je v današnjem šolskem sistemu res možno biti srčni učitelj? Avtorica nove knjige Sabina Košmrl dokazuje, da to zago...




Zanositev
SpetGaja

Koliko časa ste potrebovale za zanositev?

1-6 mesecev (68%)

6-12 mesecev (8%)

1-2 leti (8%)

dlje od 2 let (16%)


Število vseh glasov: 223

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!