Ženske vse preveč pregorimo v reševanju, podpiranju drugih,

posledično zanemarjanju svojih potreb in mej, želimo blesteti v vseh vlogah.

To je lahko recept za samouničenje.

Kako naj v družini na novo postavimo vrednote, da bomo lahko preprečili izgorelost?

Vsaka družina je svet zase, zato je težko odgovoriti isto za vsako družino. V družini je sicer ključno, da spoštujemo meje vseh družinskih članov, jih ne prebijamo, in tudi njihove potrebe. To pa sploh ni enostavno, kot se bere, saj je družina skupek dinamičnih odnosov.

Ženske vse preveč pregorimo v reševanju, podpiranju drugih, posledično zanemarjanju svojih potreb in mej, želimo blesteti v vseh vlogah - materinski, delovni, na športnem področju … pa to ne gre. To je lahko recept za samouničenje.

TINA BONČINA, psihoterapevtka, avtorica knjižne uspešnice Izgorelost: Si upate živeti drugače?

Katere izzive prinaša osebnostna rast tekom okrevanja po izgorelosti?

Tekom okrevanja se posameznik uči prepoznavati signale telesa, ki jih je prej zanemarjal, da lahko prepoznava svoje potrebe in zaživi v skladu s svojimi vrednotami in zna poskrbeti za dejavnosti in družbo, ki mu napolnijo dušo. Pri vračanju v družbo in službo vadi nove načine obnašanja in se izogiba starim vzorcem vedenja, kar je včasih precej težko, saj nas okolica pogosto sili, da bi se vrnili v stare vloge, ki jih tako dobro poznajo in so na takšno obliko nas tudi navajeni.

Kako na novo postaviti odnose v ožji in širši družini, ko en član doživi izgorelost?

Na to vprašanje ne morem odgovoriti univerzalno, ker je vsaka družina in vsak posameznik edinstven. Veljajo pa podobni principi kot v zgornjem odgovoru - člani družine poiščejo odnose, kjer so videni, slišani, upoštevani in spoštovani. To je osnova zdravja. Ni pa to ne lahko in ne preprosto po tem, ko so se čez leta že ustalili neki negativni vzorci. Ko se nekaj naučimo na napačen način, porabimo kar precej časa in energije, da uvedemo nove načine. Pot do spremembe ni ravna, je kar vijugasta, z vzponi in padci. Važno je, da se tega zavedamo in iz napak učimo.

Kaj je glavno sporočilo vaše najnovejše knjige Izgorelost?

Da je izgorelost ozdravljiva bolezen ter da je stresni odgovor zdrava reakcija telesa na naporne situacije in kot tak naš zaveznik in ne sovražnik. Če pa telesa in duše ne poslušamo oziroma upoštevamo, se začneta vedno glasneje oglašati z raznovrstnimi simptomi in v neki točki odpovesta “sodelovanje.”

KATJA JEROVŠEK, prehranska terapevtka

Na prvi pogled ne bi nikoli rekli, da je lahko prehranjevanje povezano z izgorelostjo. Kako naši vsakodnevni grižljaji lahko privedejo do izgorelosti?

Kar jemo, ima na eni strani neposreden učinek na funkcijo in učinkovitost prebavne cevi, torej tudi mikrobiote in od tu dalje na funkcijo organov, tudi možanov. Torej, če je naša prehrana neustrezna, kar beležimo v vseh sodobnih družbah, v njej primanjkuje snovi, s katerimi se podpira in regenerira naše telo v in po stresnih obdobjih – podpražni stres pa mnogi doživljajo na dnevni bazi. Telo nekaj časa lahko kompenzira, vendar pa se čez čas, v kolikor ne pride do spremembe oz. do resolucije, pokažejo posledice. Največkrat kot nizka stopnja vnetja. Slednja pa je botra vseh sodobnih kroničnih bolezni (npr. avtoimune bolezni, alergije, srčnožilne, depresija) in tudi izgorelosti. Neustrezna prehrana tovrsten odziv sproži, primerna pa odloži ali celo prepreči. Ob tem bi rada poudarila, da ni pomembno zgolj, kaj jemo, temveč tudi kdaj in kako (v miru, sede ...).

Kako usvojiti prepričanje, da je hrana naše zdravilo?

Goethe je rekel, da človek vidi samo, kar išče, in išče zgolj to, kar ve. Torej bi bilo treba najprej spremeniti sistem. Menim, da bi tu ključno vlogo morala odigrati država in se sistemsko lotiti promocije zdravja. Sicer država meni, da to že počne … ocenjujem, da so ti ukrepi nezadostni in celo s figo v žepu, saj nismo uspeli niti z obdavčitvijo sladkih pijač. Treba bi bilo pogumno sprejeti večjo obdavčitev nezdravih, predelanih živil in živil z dodanim sladkorjem, omejiti oglaševanje vseh predelanih živil, praznih mikrohranil, in spodbuditi promocijo uživanja zdravih živil, takih, za katerimi ne stojijo multinacionalke z vplivnimi lobiji in kjer ob nakupu ne prejmete še darila. Poleg tega je treba prevetriti tudi izobraževanje v šolah, večji in mnogo pogostejši poudarek bi bilo treba nameniti zdravi prehrani in na način, ki je sodobnim generacijam blizu. To gotovo niso narisane piramide v delovnih zvezkih in peka palačink in piškotov pri pouku gospodinjstva. Že poimenovanje tega predmeta je zame problematično. Izobraževanja kot se izvajajo v okviru promocije zdravja na delovnem mestu in načina podajanja informacij, so na žalost v veliki meri duhamorna in tudi preredka. Z ljudmi je treba delati sistematično, redno in dolgoročno. Glede na podatke Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu, je promocija zdravja na delovnem mestu odlična naložba: v treh do petih letih se vsak evro zaradi zmanjšanja stroškov bolniške odsotnosti, manjše fluktuacije delovne sile, višje produktivnosti povrne do petkrat. Vendar vsak program, ki se ga ponudi zaposlenim, ni nujno dovolj dober in enako učinkovit.

Ljubeče, zdrave družine nove načine prehranjevanja sprejmejo brez težav.

Kjer ni tako, je to znak disfunkcionalnih odnosov v družini.

Na kakšen način pomagate posameznikom, ki so doživeli izgorelost? In kako nov način prehranjevanja predstaviti celi družini?

Ker izgoreli niso homogena skupina, se z njimi ukvarjam predvsem na način, da prilagodim prehrano njihovim trenutnim potrebam in zmožnostim. Kako bo nov način prehranjevanja sprejet v družini, je odvisno od povezanosti njenih družinskih članov. Ljubeče, zdrave družine nove načine prehranjevanja sprejmejo brez težav. Kjer ni tako, je to znak disfunkcionalnih odnosov v družini, in je to treba reševati s pomočjo psihoterapevtov. Kjer je volja, je vedno pot.

Na kakšen način lahko prepoznamo, da je neka hrana stresor za naše telo? Smo še tako občutljivi in to sploh lahko zaznamo ali smo preprosto tako navajeni določenega načina prehranjevanja, da niti več ne zaznamo njegovega vpliva na naše telesno in psihično zdravje?

Določen negativen vpliv prehrane na svoje zdravje zaznava vsak. Vprašanje je, če ga upošteva. Ker je prehrana tudi kulturna kategorija in je z njo povezana različna simbolika, imajo posamezniki v zvezi s prehrano tudi prepričanja, pogosto celo neutemeljena. V različnih življenjskih obdobjih pa so potrebe po mikro in makrohranilih različne. Ker je prehranjevanje železna srajca, bi se moral vsak, ki zabeleži kakršen koli odstop od optimalnega zdravja, vprašati, če je prehrana, ki jo uživa, še primerna zanj ali mora kaj spremeniti.