/11 /11

Pozdravljeni, seveda me že vsi poznate. Sem jabolko. Lepo, rdeče jabolko. Moja preteklost je precej zanimiva. Ne spomnim se, kako je bilo ime moji mami. Tudi očetovo ime sem pozabila. Vem, da izhajam iz številne družine, zato se tudi imen vseh bratov in sester ne spomnim.

Vem pa to ...

Nekega toplega pomladnega dne me je žužkocvetna žuželka kar spustila na osamljeno, pusto drevo. Vendar sem bila takrat še cvetni prah. In tako se je začelo moje otroštvo. Moja mama jablana je lepo skrbela zame. Sonce me je grelo, dež pa je skrbel za mojo žejo.

Čez nekaj mesecev sem se razvila v lep bel cvet. Z navdihom sem opazovala otroke, ki so se igrali, lovili ter skakali okoli moje mame jablane in me občudovali. Kmalu je prišlo poletje. Imela sem srečo, saj so bili moji skrbniki, skrbniki celotnega sadovnjaka, EKO ljudje, kar pomeni, da pri svojem delu v sadovnjaku niso uporabljali raznih kemikalij oziroma škropiv, kot to delajo po večini Slovenije. Med mojim odraščanjem je prišlo tudi obdobje pubertete. Saj veste, kaj to pomeni. Nisem hotela odrasti, odgovarjala sem sestram in tako zaradi jeze in nejevolje pogosto postala zelene barve. Puberteta pa ni trajala dolgo. Ne tako dolgo kot pri mladostnikih. Le nekaj tednov.

Končno sem postala polnoletna. Moje telo je bilo prelepo. Nosila sem najlepša oblačila, ki jih lahko skroji narava. Nešteto rdečih in rumenih odtenkov. Sonce je iz dneva v dan bolj pripekalo, jaz pa sem bila iz dneva v dan zrelejša. Kmalu sem bila lepe rdeče barve in svetila sem se kakor jutranja rosa, okrogla pa sem bila kot žoga.

Prišel je čas, ko so v sadovnjak prišli ljudje z ogromnimi košarami in začeli z vej trgati moje sestre. Odtrgali so tudi mene. Skupaj s košaro so me ljudje postavili v velik tovornjak! Odpeljali so me daleč proč. V mesto! V Brežice! Končno sem po dolgi vožnji prispela v skrbne roke kuharic Osnovne šole Brežice. Te so me v času malice dale v vrečke in postavile zraven skodelic. V odmoru je neka prijazna deklica vzela posodo in me odnesla v razred. Tam so me stresli v pleteno košaro.

Sedaj pa čakam, čakam in še enkrat čakam ter premišljujem, koliko otrok sem videla v sadovnjaku, koliko čebelic sem spoznala in koliko dogodivščin sem preživela, ter čakam, da me neki otročaj zgrabi in poje ...

www.akademija-zdrave-hrane.si

Mentor: Mateja Bogovič Fifnja
Šola: OŠ Brežice