|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

IZPOVED MATERE: Lačna in obupana

M.H., 2.10.2013
S tem pismom se želim le izpovedati, napisati to, kar mi leži na duši. Zavedam se, da me besede ne bodo nahranile, niti oblekle moje otroke. Zato bom takoj ko zaključim, spet poprijela za delo in verjela v lepšo prihodnost.

image
/11


Nisem lena. Skrbim za stanovanje, delam in vzgajam dva otroka. Trudim se. Od jutra do večera. In šele, ko oba zapreta oči, moj nasmejani obraz prekrijeta žalost in obup. Bojim se naslednjega dne, ker ne vem, kaj mi bo prinesel. Ne vem, če bom lahko dala kaj v lonec ali kupila nove čevlje za otroka.


Delam po 10 ur dnevno. Včasih tudi več. Bolijo me oči, boli me hrbet. Toda, mlada sem in nahraniti moram otroka. Vsak dan sta večja, vsak dan zahtevata več. Treba ju je obleči, kupiti šolske stvari, napolniti hladilnik.


S svojim delom, s tem trudom, ki ga vlagam vanj, bi pred nekaj desetimi leti nazaj zaslužila toliko, da bi si lahko privoščila sanjski avto in potovanja po vsem svetu. Danes imam komaj za preživetje. Ne želim si sanjskega avta, želim si le, da bi lahko plačala vse položnice, da bi lahko svojima fantkoma kupila kak priboljšek, da bi jima lahko izpolnila kako majhno otroško željo. Samo to si želim.


Naša država je postala tako zelo mačehovska, da me boli srce. Ob praznikih je izobešeno vse manj zastav. Ne čudim se. Ljudje odkimavajo z glavami, ne zaslužimo si tega. Res ne.


Letos sem komaj kupila šolske stvari za otroka. Komaj. Pa še kar govorijo, da je šola brezplačna. Država nam podarja učbenike in si zatiska oči pred resnico: učbeniki so trije, delavnih zvezkov, ki jih moramo starši kupiti sami, pa je deset. Ko sem jaz hodila v šolo, smo imeli le enega ali dva.


Govorijo nam, da moramo zdržati, da se bližajo lepši časi. Toda, jaz ne vem, če bom lahko zdržala. Res ne. V mojo dušo se vse pogosteje naseljujeta obup in groza. Ne spomnim se več, kdaj sem si nazadnje kupila kos garderobe, ne spomnim se več, kdaj sem si nazadnje nekaj privoščila. Nekaj malega. Poskrbeti ne morem niti za najbolj nujne stvari, kot je odstranitev zobnega kamna. In ni smešno, res ne. Ker delam, ker se trudim, ker poskušam verjeti v svojo državo.


Slišala sem jih govoriti, tiste, izobražene, site in lepo oblečene ljudi, ki vodijo našo državo, da za osebno srečo in zadovoljstvo ne potrebujemo dragega avtomobila, niti vile na morju. Prikimala sem jim, njim, ki vse to imajo. Res ne potrebujem tega. Želim si le poln hladilnik in plačane položnice. Pa niti tega nimam, čeprav sem se izšolala in sem zaposlena. K sreči. Vem, lahko sem zadovoljna, da imam delo. Ki pa je bilo nekoč dobro plačano.


Znanci se izseljujejo iz naše države. Kar nekaj jih poznam sama. Jaz ne upam iti. Ne zaupam več svoji državi, tujini pa še manj. Če z mano dela tako, kot dela moja država, kaj bodo z mano in mojimi otroki delali šele v tujini? To se sprašujem.


Oče mi je zapustil malo zidanico. V njej živijo moji spomini. Tisti del zemlje želim nekoč podariti mojima otrokoma. Zakaj ne prodaš in boš imela za hrano, za položnice, me sprašujejo. Ne morem prodati. Moji otroci niso krivi za nastalo situacijo, ne bom jima odvzela še tega. Še tisti košček zemljice, še tiste hiške, ki jo je z lastnimi rokami postavil moj oče, kjer sta nekoč odmevala smeh in dobra volja. Tistega ne dam. In ni prav, da sem zaradi našega dela raja prikrajšana za vso pomoč države. Ni prav. Pa čeprav izobraženi ljudje, ki se vozijo v dragih avtomobilih in imajo vile, tisti, ki vodijo našo državo, govorijo, da za svojo srečo in osebno zadovoljstvo ne potrebujem materialnih stvari.


Ne vem, kako dolgo bom še lahko zdržala. Ne vem, kako dolgo se bom še lahko pretvarjala, da tudi jaz verjamem v svojo državo in v boljše čase …

 

Kakšna je prava postelja za dojenčka in ot...
Ko se odpravite v trgovino z otroško opremo, osupli obstanete: koliko različnih posteljic in zibelk! Le katera bi bila n...
6
Bolezen rok, ust in nog
Bolezen rok, ust in nog je virusna infekcijska bolezen, ki najpogosteje prizadene dojenčke in otroke. Preverite, kako jo...
6
Dojenček ponoči ne spi
Je nočno hranjenje res še vedno potrebno? Do kdaj? Kako bi si lahko pomagali, da bi omejili nočne podoje?Kaj storiti, če...
5
Prihod novorojenčka iz porodnišnice
Vsaka bodoča mamica se med nosečnostjo sprašuje, kaj pripraviti za novega prihajajočega člana. Veliko veselje je hoditi ...
5


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Lepe misli o mami
Nič ni narobe, če si lepo misel sposodimo od drugih, lahko pa nam je navdih za lastne besede, zato smo zbrali nekaj čudo...
To je za očete, ki ste vedno tu, ob otroku
Kaj je tisto, kar očete dela tako posebne? Kaj je tisto, zaradi česar je oče tako pomemben del otrokovega življenja? Zar...




trgovine
Paštetka

Kje najpogosteje nakupujete oz. pustite povprečno na mesec največ denarja. Hvala

Špar (43%)

Mercator (25%)

Tuš (8%)

Hofer (11%)

Lidl (8%)

Leclerc (4%)


Število vseh glasov: 229

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!