|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Kaj vse že znam - 1. del

Grega Krže, 13.5.2010
Ravno tako, kot je tisti prvi korak Neila Armstronga na Mesecu bil (sicer droben korak) ogromen skok za človeštvo, tako je vsaka stvar, ki se je naučim na novo, zame ogromna stvar. Včeraj sem se, na primer, prvikrat dvignil na kolena.

image
/41


Zadnjič je ati prijatelju pripovedoval šalo, ki je šla nekako takole: »V mestnem parku se srečata dve mamici, ki imata obe približno leto stara otroka. Fantina očitno zdolgočasena posedata vsak v svojem vozičku, medtem ko se mamici hvalita ena drugi. Končno prva reče: »Moj Nejc je včeraj izrekel svojo prvo besedo.« Že v naslednjem trenutku pa se iz vozička, v katerem ni sedel Nejc, temveč Nik, zasliši: »A res? Kaj pa je povedal?«

Oba, ati in njegov prijatelj, sta se škodoželjno smejala, sam pa sem se (prav tako v vozičku) zamisli nad tem, zakaj se staršem zdi tako potrebno in pomembno hvaliti s stvarmi, ki jih že znajo njihovi malčki. Mislim, poglejte me, kako zelo drobčkan sem in zdaj naj bi kar naenkrat znal hoditi, govoriti, biti čist, sam jesti in verjetno celo ubogati na ukaz.

Ne, ne, dragi starši. Tako pač te stvari ne potekajo. Vsaj pri meni ne. Sem namreč pristaš velikih skokov. Ravno tako, kot je tisti prvi korak Neila Armstronga na Mesecu bil (sicer droben korak) ogromen skok za človeštvo, tako je vsaka stvar, ki se je naučim na novo, zame ogromna stvar.

Včeraj sem se, na primer, prvikrat dvignil na kolena. Mamica je bila zelo navdušena in sploh ni mogla nehati vzklikati in ploskati. Zato sem ji priredil predstavo in se toliko časa dvigoval na kolena, da je revica popolnoma obupala in se rajši posvetila programu na televizijskem sprejemniku. Sam sicer ne vem, v čem je dvigovanje na kolena tako posebno. Ena izmed slovenskih estradnic celo omenja, da ne bo šla na kolena. Zakaj moram torej jaz? Čisto dobro se premikam s pomočjo rok.

Zdaj pa čisto zares. Kdaj ste se vi zadnjič naučili kaj novega? Mogoče jezika? Jaz se ravno sedaj učim slovenščine in povem vam, presneto težka je. Vse tiste besede, ko bi vendarle popolnoma zadostovalo, če bi vsako stvar poimenovali baba ali ugh ali dejdej. Konec koncev je tudi čebljanje jezik in zaenkrat ne mami ne ati ne kažeta posebnega interesa zanj. Trmasto vztrajata pri svoji slovenščini in nočeta popustiti niti za milimeter.

Da ne omenim hrane. Kdaj ste zadnjič poskusili kaj novega, eksotičnega, nenavadnega? Mogoče korejsko kuhinjo ali mongolsko? Mene kar naprej pitajo z nekimi juhicami, piščančki in ne vem čem še, čeprav sem popolnoma zadovoljen s stekleničko mleka. Pa se kaj pritožujem? Seveda se in to na ves glas, razen če je juhica po mojem okusu. In potem nikomur ni jasno, zakaj spet nočem jesti. Danes me baje čaka neka čičerikina juha. Baaa, fuj.

Saj ne, da bi bil resnično jezen. Prepričan sem, da hočeta le najboljše zame. A kaj, ko sem tako majhen in nemočen, onadva pa tako zelo veliko in toliko vesta. Zlasti ati, ki kar naprej nekaj razlaga o stvareh, za katere še nikoli nisem slišal. Zato me včasih popade obup. Takrat se pretvarjam, kako zelo zaspan sem in to samo zato, da me odneseta v mojo sobici, položita v posteljo in pustita pri miru. Takoj ko se zaprejo vrata, se skobacam iz vreče, preplezam ograjico in se na tleh sredi sobe vadim v najrazličnejših spretnostih.

Če dobro premislim, sem kar precej ponosen sam nase. Mogoče se stvari, ki jih znam, vam zdijo same po sebi umevne. A upoštevajte sledeče dejstvo: fant ni star niti deset mesecev. Torej, kaj znam? Znam sedeti na kahlici, čeprav ne vem točno zakaj moram to početi. Znam spati v svoji sobi in to že od rojstva. Da spim v svoji postelji, je seveda razumljivo samo po sebi. Znam držati stekleničko, čeprav je največkrat rajši ne. Zakaj bi se trudil, če jo lahko drži kdo drug. Znam čofotati po vodi in to počen z največjim veseljem. Znam se gugati, sedeti, hoditi (če mi pri tem kdo pomaga) in glasno kričati (to znam brez pomoči). Ni slabo, kaj?

Aja, pozabil sem, da sem se s trebuha na hrbet obračal že, ko mi ni bilo niti mesec dni. Zdaj se mi to ne zdi nič posebnega, saj se obračam s hrbta na trebuh in nazaj. Vseeno sem star skoraj deset mesecev.

Vendarle moram priznati, kako zelo ponosen sem na svoja starša, ki se ne hvalita naokrog s stvarmi, ki jih znam. Zdi se mi, da jima je vseeno, kdaj se česa naučim. Večkrat rečeta: »Ko bo čas za to, bo že znal.«

In veste kaj, učenje brez pritiska je precej prijetnejše od stalnega pričakovanja. Poleg tega sta vsake nove pogruntavščine izredno vesela in z njima tudi jaz.

Zdaj pa mi prosim oprostite, malo sem že zaspan in grem rajši v posteljo. Mogoče se v svoji sobici celo naučim česa novega.

 

 


Vse kolumne našega očka Grega in njegovega zaklada Gaja, najdete v Očkovem dnevniku.



BLOG: Odnos mama-hči
Odnos mama-hči je zame zelo pomemben tudi zato, ker v materini družini tistega pravega odnosa med mamo (mojo babico) in ...
10
Ali tudi vaš otrok govori v tretji osebi?
"Mami, Mojca je lačna." "Očka, Tine bi rad gledal risanko." Vam je poznano? Faza, v kateri otroci govorijo o...
3
Ko otrok noče v vrtec …
V večini otroci radi obiskujejo vrtec. Včasih pa se zgodi, da se težko odtrgajo iz maminega objema, se v družbo ostalih ...
3
Kaj najbolj škodi otrokovemu imunskemu sis...
Preverite, kateri so največji sovražniki otrokovega močnega imunskega sistema in s tem njegovega zdravja.
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Septembrska nostalgija
Prava družinska melodija kar nekako sama pride. Povsem nepričakovano in brez napovedi. Potihoma in takrat, ko jo najmanj...
Otrokove pravice
Konvencija o otrokovih pravicah določa, da mora vsaka država otroke ščititi ter mora v prvi vrsti upoštevati njihove kor...




Spontani splav
Michonne RR

Ali ste kdaj doživele spontani splav?