Mami, so moji lasje res grdi, kot pravi Nina?

/11 /11

V sodobni družbi, ki prisega na popolno lepoto, večno mladost in le odlične rezultate, so pogosto že predšolski otroci obremenjeni s svojo podobo in doživljanjem samega sebe.

Pri tem, da bo otrok lažje sprejel samega sebe in vse svoje individualne posebnosti, mu lahko poleg sprejemajoče in ljubeče vzgoje pomagate tudi z dvema pravljicama, ki sta izšli pri Mladinski knjigi.

Začarani žabec

Ko žabec Žan nekega dne skrit med lapuhovim listjem prisluškuje babici, ki ob ribniku svoji vnučki pripoveduje pravljico o princeski in žabi, pravljice ne more pozabiti. Tako se začne pravljica O začaranem žabcu, ki jo je napisal Andrej Rozman Roza, ilustriral pa Zvonko Čoh.

Žabec Žan se je namreč vedno počutil tako drugačnega od drugih žab, kar je zagotovo potrdilo, da je tudi on začaran princ. Začarani princi pa seveda ne pospravljajo alg za sabo in ne živijo tipičnega žabjega življenja, temveč čakajo in se pripravljajo na princesko, ki jih bo s poljubom spremenila nazaj v princa. 

Bo žabec Žan srečal svojo princesko? In kaj pa, če je tista žabica Ženja, s katero se žabec Žan najbolje razume, v resnici začarana princeska na zrnu graha?

Skupaj z otrokom preverita, kakšno pot bo moral prehoditi žabec Žan, da bo sprejel svojo žabjo-prinčevo naravo in žabje življenje v ribniku. Pri tem lahko otroka vprašate, če se tudi on kdaj počuti drugačnega od drugih otrok in kakšen odnos ima do te svoje drugačnosti oziroma individualne unikatnosti. 

PREBERITE TUDI: BLOG - Kako vzgajati bodočega umetnika?

Ko se srečata dva povsem različna svetova

Predstavljajte si, da se lenivec, ki živi v drevesni krošnji nekje v Srednji Ameriki, dogovori s tapirjem, ki od prejšnjega tedna živi pod isto krošnjo, da pride k novemu sosedu na obisk. Kot vemo, so lenivci zelo, zelo, res zelo počasni. Česar pa tapir ni vedel, lahko beremo v pravljici z naslovom Obisk, ki jo je napisala Gaja Kos, ilustrirala pa Ana Zavadlav.

Tapir je seveda vse pripravil, kot se za obisk spodobi: pospravil svoj novi dom, pripravil zdrav prigrizek, igro Človek ne jezi se in gumitvist, kopalke in svojo najljubšo ilustrirano knjigo. Ker se nikoli ne ve, ali so sosedje bolj za šport ali bolj za umetnost.

Toda ... medtem, ko se je lenivec v svojem ultrapočasnem ritmu, ki je seveda zahteval tudi vmesne počitke in dremeže, premikal proti spodnjemu sosedu, se je tapir od dolgčasa že sam malo poigral, pojedel prigrizek in na koncu utrujen zadremal. 

Kako je dremajočega gostitelja sprejel lenivec, ko je vendarle prispel do soseda in kako bosta tako različna soseda sploh lahko vzdrževala prijateljske odnose, preverite v pravljici, ki nam pokaže, da tudi zelo različna in drugačna bitja lahko živimo v sožitju. In kako nam to uspeva v naši družini?