Separacijska kriza je normalen čustveni proces tako otroka kot mame. V članku preverite, kaj doživlja otrok in kaj mama ter kako ga čim bolje predelati.
Tudi, če otroka uvaja oče, mamo (po)čaka separacijska naloga.
Separacijska kriza ni nekaj, kar bi si izmislile preveč zaščitniške mame. Gre za normalen čustven proces, ki vključuje tako mamo in otroka kot tistega "pomembnega drugega", ki bo ob prvi resnejši ločitvi od mame otroku čustveno stal ob strani, pojasnjuje razvojna prihologija.
Separacijska stiska je normalna
Kaj se torej dogaja v otroku, ko mora prvič v vrtec in več kot pol dneva preživi stran od mame, od katere se je šele pred kratkim odcepil oz. ugotovil, da vendarle nista eno? Predstavljajte si, da vam partner nenadoma sporoči, da se ne bosta več videla vsak dan, temveč le enkrat na teden. Verjetno bi vam bilo težko in bi se upirali na vse možne načine, ki jih premorete. Takšno izgubo čuti tudi otrok, pravzaprav še toliko večjo, saj je mama v teh prvih letih zanj največje zatočišče varnosti in neizmerne ljubezni, ne glede na to, kako zelo ljubeč odnos ima z očetom.
Zato je separacijska stiska pri otroku nekaj popolnoma naravnega in v resnici znak zdrave navezanosti otroka na mamo. Ne glede na to, kako zelo ste otroka pripravili na vstop v vrtec. Ko namreč otroku, ki še ni bil v vrtcu, pripovedujemo o vrtcu, otrok v resnici ne ve, kaj naj si predstavlja. Vidi, kako je mama navdušena in vesela (da bi bil tudi otrok vesel) in se zato tudi on vrtca veseli. Vse dokler ne pride prvi oz. drugi dan vrtca. Takrat otrok sicer res vidi vse nove igračke in prijateljčke, toda vse to takoj zamenja za mamo. In to tudi jasno pokaže: z jokom, upiranjem, jezo, utrujenostjo, pa tudi boleznijo. V resnici le sporoča: "Mami, vem, da je lepo v vrtcu, toda meni je lepše s tabo. In zelo te pogrešam, ko te ni, ko te potrebujem."
Ne skrivajte strahov
Kot poudarja veliko psihologov in raziskovalcev otroškega razvoja, vrtec pri rosnih 11. mesecih otrokove starosti, v resnici ni najboljša pot za otroka, ki bi moral biti vsaj do 3. leta starosti v oskrbi ene osebe, ki bi skrbela izključno zanj. Toda žal je to za večino sodobnih staršev nuja, ki jo morajo sprejeti, pa če jim je to všeč ali ne. Kaj torej starši lahko storimo, da tako otroku kot sebi olajšamo separacijsko krizo?
Za starša je najpomembneje, da se zaveda, da vse, kar sam čuti, čuti tudi otrok. Zato je lastne strahove in skrbi nesmiselno skrivati tako pred otrokom kot sabo, saj jih otrok čuti, četudi smo navzven veseli, optimistični in brez skrbi. Seveda ne boste otroku razlagali, kako zelo vas je strah, kako se bo počutil v vrtcu. Svoje skrbi zaupajte drugi odrasli osebi in skupaj z njo poskušajte najti čim več prednosti tega, da je otrok v vrtcu. Ko boste torej vi sprejeli vrtec kot varen prostor, kjer za otroka dobro poskrbijo - tako za njegove fizične kot psihične potrebe, se bo sprostil in umiril tudi otrok. Otroci namreč s starši nenehno sodelujejo: če smo mi prestrašeni, je tudi njih strah, če smo pa mi pomirjeni, so mirni tudi oni.
"Pomemben drugi" in drugi tolažniki
Da se otrok lahko uspešno separira od mame, potrebuje drugo odraslo osebo oz. t. i. "pomembnega drugega", na katerega se lahko naveže in s pomočjo njegove ljubezni lažje odcepi od mame. Zato je tako zelo pomembno, da se otrok "ujame" vsaj z eno odraslo osebo, ki ga bo čuvala v vrtcu - vzgojiteljico ali pomočnico vzgojiteljice. Če namreč te osebe ni, je otrok preplavljen s kortizolom, ki ga tako majhen še ne more razgraditi in lahko ta čustveni stres trajno poškoduje njegove možgane oz. vpliva na vse njegove medosebne odnose še daleč v odrasli dobi.
Poleg pomembnega drugega otroku pomagajo tudi drugi tolažniki - priljubljena igračka, ninica, duda, flaška ali kakšen drug varen predmet, ki otroka spominja na mamo in varen dom. Pri vstopu v vrtec je namreč ogrožen predvsem otrokov občutek varnosti, saj je tako rekoč v čisto novem svetu: novi ljudje, novo okolje, nove navade, nove vonjave in novi okusi. Odrasli imamo težave že samo s tem, da nam zaprejo priljubljeno restavracijo ali trgovino, tudi za prilagoditev na novo službo ali selitev potrebujemo kar nekaj mesecev. Kaj šele, da bi nas kar čez noč preselili na drug konec sveta in od nas pričakovali, da bomo to nenadno življenjsko spremembo sprejeli z veseljem in nasmehom na obrazu.
Ne bojte se "negativnih" občutkov
Zato bodite pripravljeni in sprejmite vse otrokove t. i. "negativne" občutke - ko joka in vam pove, da vas je pogrešal, da noče več v vrtec ... Takrat nikakor ni smiselno otroka prepričevati, da pretirava (Tako zelo hudo pa že ne more biti.), preusmerjati njegove pozornosti (O, poglej kakšen lep slonček!) ali njegovih besed enostavno ignorirati. V trenutkih stiske otrok potrebuje predvsem pričo - nekoga, ki ga zares vidi in sliši, sprejme vse te njegove "težke" občutke in jih z njim mirno prediha: "Vidim, da ti je zelo težko in si me res zelo pogrešal. Tudi jaz sem te pogrešala. Toda vem pa, da bo vsak dan lažje."
Tako od vas dobi sočutje in hkrati oporo oz. zagotovilo, da bo nekoč bolje. Da ga ti strašni občutki ne bodo požrli. Prav tako pa se jih ne boji njegova mama, ki verjame in zaupa, da otrok to zmore. Tako kot takrat, ko se otrok uči hoditi: večkrat pade in ga boli ter mu je težko, mame pa ga potolažimo, hkrati pa še naprej spodbujamo k hoji. Tako tudi otroke spodbujajmo, da "gredo stran od nas", pri tem pa jim ves čas stojmo sočutno ob strani.
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: