/11 /11

Evo mojo porodno izkušnjo.

Rodila 21.07. v 34. tednu dvojčici Zalo in Zojo.

Bom kar dolga!

Pred osmimi, ups, devetimi leti sem rodila 'taveliko' Marušo. Porod je bil spontan z razpokom mehurja. Bolelo je kot ne vem kaj in sem rekla, da jaz pa tole nikoli več. Lansko leto me je prijateljica prosila, če bi jo spremljala pri porodu  in sem jo (to je čisto drugačno doživetje poroda) - ko so bili njeni popadki najhujši, je bolelo tudi mene, ona pa - mirno na bok, predihamo in gremo dalje… Ko sem jo imela že »poln kufer«, ker ni niti malo izgledala uboga, sem ji rekla: »Ma hudiča, prosim te, mene boli, ko te gledam,« ona pa: »Bolj, ko boli, prej bo konec.«. Haloo! No, pa sem se takrat zaklela, da ko grem, če grem še kdaj rodit, bom takooo pridna kot ona.

No pa sem šla rodit…že ves teden sem imela vsak večer popadke, pa ne tiste lažne kot pravijo, kar tiste ta malo boleče, vse skupaj je trajalo vsak večer cca dve uri potem pa ... Vse tiho je bilo. Ko sem to omenila moji ginekologinji na ponedeljek, v 33t nosečnosti, se je kar malo hudobno nasmehnila in povedala, da to ni možno. Ker popadki so ali jih pa ni! Ja, če ni črno je pa belo. Ok ... no pa me gospa ginekologinja pregleda tam spodaj in vsa šokirana ugotovi, da se pa mi res kar malo odpiramo. Ja, njen ljubi obrazek je postal malo bolj resen in ukazal vsaj še 14-dni strogega mirovanja. No, pa grem domov in počivam in počivam in vsak večer ista štorija - trd trebuh, bolečine v križu na 20min, na 10 min na 7 min, potem pa konec. Pa pride četrtek, ob pol petih zjutraj me zbudi trd trebuh, pa bolečina v križu pa … pa vse skupaj več ne jemljem resno. Hodim po stanovanju in čakam, da vse skupaj poneha kot vedno. Pa ni. Grem na wc in vidim krvavo sluz. Opa, tole pa bo dan D. Kličem ginekologinjo, povem stanje in mi svetuje, naj se kar hitro 'naslikam' v porodnišnici!

Zbudim možeka in mu zapojem: »V Ljubljano, v Ljubljano gremo mi..« Ob 9-ih sem v sprejemni, tam se smejemo in dogovarjamo kako hitro bi rada rodila (ful prijazni v sprejemni), nato pa procedura, klistir … Ob 11-ih sem hodila gor in dol po hodniku in predihavala popadke, ki so že kar boleli, vmes sem razlagala 'taveliki' hčerki po telefonu, da punčki ne moreta tako hitro iz trebuha in naj še malo potrpi. Možu je ob tem, ko me je vsake tri minute krivilo v križu, tako hudo padel nikotin in kofein, da je skočil na hitro kavo in enega, dva, tri … nezdrave razvade, potem pa sva se preselila v porodno sobo številka 6.

Ob pol dvanajstih je prišla babica Zijada (najboljša babica na svetu). Popadki so bili že kar hudi, vendar sem se držala mojega načrta - bodi pridna, dihaj, predihaj. Zanimivo, med popadki sem padla v neko halucinacijo in videla kako vozim v rdečem vozičku (takega imamo) moji dve punčari. Takrat enkrat sem dobila tudi nekaj proti bolečinam in bila »zadeta« kot bi ga pila vso noč. Babico Zijado sem med tem prosila, če je možno, da mi ne bi prerezali presredka, ker si ne predstavljam še enkrat živet s polno šivi in s tem kar spada zraven - ne moreš hodit, ne sedet, ne živet. Babica je rekla: »Se bom potrudila.«. V vsej 'zadetosti' je niti nisem resno jemala. Pa akcija. V porodni sobi sta bili samo babica in še ena, ko se je rojevala prva deklica, moja Zala. Med porodom glavice se je babica res potrudila, da me ni prerezala, mislim, da je morala tam doli raztegovat, kolikor se je dalo. To mislim, da zato, ker je bolelo tako hudo, da sem iz sebe spravila tako gromozanski krik, da je bilo kar naenkrat v porodni sobi petnajst ljudi. Zala se je rodila - 44cm, 1900g, glavica 31cm. Za mene se je v tistem trenutku porod končal. Bolečine so se končale. Vse je bilo mirno, kot bi plavala v nebesih, le moja Zala je dokazovala, da sem nekje kjer je tudi ena moja punčka. Predramil me je glas babice: »Natalija še eno punčko morava rodit,« jaz pa: »Ne morem«. Med tem se je ta druga princeska iz glavičnega položaja veselo obrnila na nogice. Ker popadkov ni bilo od nikoder, je sledil UZ - kje je druga čebela. Potem pa dve korenjakinji, hop, na moj trebuh in rodila se je Zoja - 46cm, 2235g, 32cm glavica. Okrasili so me z dvema šivoma in nama z možem dali v naročje najini deklici. Po dveh urah pa so prišli po punčki in jih odpeljali na intenzivno v topli posteljici. Očka je odšel domov, jaz pa na oddelek B.

Punčki sta imeli ob treh popoldan dihalno stisko, vendar sta uspeli brez kisika, dobili sta infuziji v glavici, kjer sta pet dni prejemali glukozo in antibiotike. Jedli sta po cuclju malo mojega mleka, malo adaptiranega. Vse skupaj je izgledalo grozno, vendar ko vidiš, kakšni mali borčki so na EINT, si lahko vesel, da ni hujšega. Osebje na EINT je po mojih izkušnjah fenomenalno. Res iz srca sem jim hvaležna za vso potrpežljivost ob vsakdanjih neumnih vprašanjih. PEDIATRI (dr. Cerar in dr.Mole) - brez besed za njuno prijaznost in mirnost.
Skratka, čeprav sem komaj čakala, da jo pobrišemo na oddelek, se mojim punčkam tam ni godilo slabo.
Naj omenim še oddelek B - počutila sem se kot kraljica, imela sem svojo sobo, dvakrat na dan so mi sestre ali tehnik Primož prinesli pravo turško kavo (tudi drugim mamicam so jo), vedno so se znali pošalit in mi polepšat dan. Ko pa sem po petih dneh dobila punci v sobo, so se vsi trudili, da mi pomagajo.Sama nisem hotela ponoči klicat na pomoč, pa so same prišle. Res, hvala vam sestra Maja, Majda, Anica, Nina, Severina, Anita, Asima … sestra Primož (ha ha).
Skratka vsem na oddelku B in za vas, drage bodoče mamice – pravilo - če si ti prijazen in nasmejan, se ti v taki meri tudi vrača..

Moj prvi porod pred devetimi leti mi je pustil grozne spomine, še danes ne morem pozabiti neprijaznosti ene izmed sester iz oddelka C, ne morem pozabiti bolečine. Predvsem tiste, ki jo ob tako čustvenem dogodku, kot je rojstvo novega življenja lahko zadeja osornost in neprijaznost osebja. Zato sem šla pred 16-imi dnevi v Ljubljansko porodnišnico odločena, da se bom vsaki neprijaznosti uprla. Pa se mi hvala bogu ni bilo treba. Zato vse pohvale še enkrat.

Po desetih dneh smo 'odpeketale' domov, dojenje še ni popolnoma steklo in se bojim, da ne bo…kljub vztrajnosti. O tem, kako nesrečne smo lahko mamice, ki ne vem zakaj dojenje ni mogoče in ali je mleka premalo se bom posvetila drugič. Skratka, deklici se redita, spita in sta zdravi. Nenaspani zaenkrat še nismo hudo, ker imamo še očka doma in se hranimo le enkrat ponoči. Tavelika sestrica pomaga 100/uro in danes smo bili na daljšem sprehodu. Ja, res je lepo… Ne vem kdo je kriv, da mi je bilo v življenju danih polno križišč, polno strahu in dvomov. Kdo je kriv, da je lansko leto v meni umrlo bitjece, ki smo ga tako želeli. Vem pa to, da je vse kar se godilo in zgodilo zdaj dvojno poplačano, z mojima deklicama, zlatim možem in taveliko navihanko…rada imam življenje!

Mar čutiš dih življenja,
ki se kakor poletni travnik razcveta pred teboj.
Ujemi ga v svoje srce,
drži ga v svojih dlaneh
in vedno nosi skupaj s soncem.