|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Kalifornija malo drugače

Anja Svetina Nabergoj, 24.1.2010
Tokratni izlet je bil v vseh pogledih neobičajen. Predvsem zato, ker smo vedeli, da si moramo v Kaliforniji v kratkih dveh mesecih ustvariti (bolj ali manj začasen) drugi dom.

image
/61


Zato pred odhodom nisem pregledovala vodičev in brskala po spletu ter iskala zanimivosti, ki bi jih bilo vredno videti, temveč sem že nekaj tednov pred odhodom vsak dan kakšno uro brskala po spletnem oglasniku Craig’s list, kjer Američani ponujajo vse – od stanovanj in hiš za najem, rabljenih koles in avtomobilov do zanesljivih ter ljubečih varušk. No, za začetek sem se skoncentrirala predvsem na prvi dve »stvari«.


Datum odhoda se je bližal in z Junom sva že pošteno pogrešala očka, ki se je v sončno Kalifornijo odpravil pred nama. Pakiranje velikega kovčka je minilo med zagovori diplom pred počitnicami in popravljanjem zadnjih izpitnih rokov. Letos sem komaj čakala zaključek šolskega leta. Zadnji dan pred odhodom je bilo vse nared, saj sem vedela, da se morava oba z Junom res dobro naspati pred dolgo potjo. Še zadnji očkovi napotki, kako čim bolj gladko priti z utrujenim malčkom v naročju skozi »Emmigration«, kjer te ameriški cariniki res podrobno pregledajo in izprašajo. Poleg tega, da hočejo točen naslov, kjer boš živel, kaj za vraga bo mama z malčkom sama počela v ZDA dva meseca, kje delam in kakšno pogodbo o delu imam v Sloveniji in na koncu še celo vprašanje, kateri predmet poučujem na fakulteti? Grrr.


Pot nama je prav presenetljivo hitro minila, zahvaljujoč skrbno pripravljeni vrečki presenečenja, kjer so se skrivale barvice, nalepke, papirnate živali za sestavljanje, nekaj lego kock in seveda Junova najljubša zelena kokoška. Po skoraj 22 urah sva utrujena padla očku v objem.


Prva dva tedna

Prva dva tedna smo preživeli pri slovenskih prijateljih v prekrasnih hribih Los Gatos, kjer sva z Junom počivala na vrtu, preganjala kužke in muce in pred hišo občudovala srne in jelene. Prava romantika v naravi. Pred kosilom običajno skok v bazen in nato lenarjenje do večera, ko se je očka vrnil s sestankov. Ko smo se malo aklimatizirali in sem vsaj za silo premagala začetni kulturni šok, smo začeli pospešeno iskati stanovanje.


Nepremičninsko-kulturni šoki

Iskanje je sprva zgledalo prav obetavno, saj so na Craig’s listu vsak dan objavili kar nekaj zanimivih ponudb v Palu Altu, ki naj bi postal naša nova destinacija.


Pokličem prvega in ugotovim, da je moja telefonska angleščina bolj v povojih. Kalifornijci zavijajo, krajšajo besede in govorijo kot naviti. Ponovim vajo in kličem naslednji oglas, ki je bil že nekaj minut po objavi oddan. V redu. Gremo naprej. Kličem vse po vrsti in ugotavljam, da povpraševanje večkrat presega ponudbo. Na koncu dneva se vseeno uspem dogovoriti za nekaj ogledov naslednji dan.


Že pri prvem ogledu sledi drugi kulturni šok. Hiše v Kaliforniji so lesene, brez izolacije, parket je precejšnja redkost in imajo raje linolej ali tapison, kopalnice so majhne in standard opreme v kuhinji precej drugačen od našega. Bomo že, se kar na hitro sprijaznim in spustim svoje evropske standarde na polovico ter v mislih dvignem razpoložljivi budžet za dvakrat. Iskanje se nadaljuje in vsakič, ko pridemo na ogled, je tam že vsaj pet ljudi, ki se zanimajo za isto stanovanje. Vsak dan bolj obupujem in počasi postajam sitna. Raje bi sedaj ležala na plaži v Dalmaciji in uživala zaslužene počitnice. Andrej je precej bolj vztrajen in kliče naprej. »Evo, še enega sem našel. Kar ugodno je in vrt ima. Gremo,« zaslišim Andreja, ki je že dajal Juna v avto.


»American dream«

Na navedenem naslovu je stala krasna lesena hiška, a mi je takoj postalo jasno, da ta gotovo ni na voljo za to ceno. Šli smo nekaj korakov po dovozu in iskali kakšno živo bitje. Nič. Zraven ena baraka in garaža. To že ne bo to. Ko smo se že skoraj obrnili, je Jun stekel za garažo. In midva za njim. Pred našimi očmi se je odprl krasen tropski vrt z visokimi drevesi in z malo leseno hišico. »Yes. To je to,« sem zavpila in pred sabo spet zagledala pet ljudi, ki so že pred nami prišli na ogled. »Aaah. Spet ne bo nič.«


Vseeno sem se podala na kratko predstavitev majhnega stanovanja. »To je kopalnica, iz nje se gre v spalnico. Tole je dnevna soba in iz nje je še en izhod na vrt,« je razlaga prijazna gospa. Vprašala sem, če se lahko še sama malo razgledam in si hitro sezula čevlje, preden sem stopila na mehko preprogo v dnevni sobi. Bila sem navdušena, prav tako pa tudi Jun, ki se je že veselo valjal po tleh. »To bi bil super dom za nas,« sem spet pomislila potiho in že razmišljala, kaj vse bi lahko z Junom posadila na vrtuJasno mi je bilo, da nimamo možnosti, ker smo prišli zadnji, pa tujci smo in brez dolgoletnih bančnih izpiskov, ki v teh krajih jamčijo plačevanje najemnine, nato pa naju lastnica pokliče na stran in pravi: «Če mi do šestih prinesete denar, podpišem z vami pogodbo.« Debelo pogledam, ona pa pravi: «Ker ste se sezuli, preden ste stopili notri.«


Sezuvanje čevljev je v Sloveniji nacionalna navada, ki pa je v ZDA skoraj ne poznajo. Kar smejalo se nam je. Vsi trije smo stekli do prvega bankomata in nazaj podpisat pogodbo. Juhuhu. Pa imamo svoj »american dream«. Praznovali smo kar na tleh – pili smo sok iz tetrapaka in jedli čokoladne kekse. Pohištva in opreme seveda ni bilo, saj se skoraj vsa stanovanja oddajajo prazna.


Kdaj stanovanje postane dom?

Cel naslednji teden je minil med tekanjem po trgovinah in brskanju po internetu, saj smo potrebovali prav vse – od žlic in kozarcev do koša za smeti, posteljo in posteljnino, pa seveda en udoben kavč. Človek niti pomisli ne, kaj vse rabi, ko pa smo doma navajeni, da so vse nujne potrebščine že na svojem mestu. Izbira je absolutno prevelika, a posledično se da vso opremo kupiti tudi zelo ugodno, precej je tudi rabljene ponudbe in prav vse ti dostavijo na dom. Še sreča, da ima Kalifornija veliko Mehičanov, ki so res prijazni in ustrežljivi in so nam močno olajšali selitev. Tudi španščina mi je po dolgih letih prišla prav, saj mnogi ne znajo angleško. Gracias. Ko je končno prispel še največji kos – postelja, smo lahko prvič prespali v novem domu. Jun ga kliče «moja hiška« in niti sekunde ne skriva navdušenja nad vrtom, kjer pridno vrtnariva, in asfaltiranim dovozom, kjer vsako jutro na sončku ustvarjava s kredami.


Sosedje so pisana druščina

Tudi naši sosedje so super. Nizozemska družina z malčkom, avstralski par Fleur in Josh, ki kmalu postaneta Junova najboljša prijatelja, in Američanka Lynn, upokojena knjižničarka, ki že celo življenje sanja o izletu v Evropo. Res zanimiva druščina in tako topli poletni večeri minejo ob dolgih klepetih na vrtu, kakšni izbrani kalifornijski buteljki in slastnih svežih ribah.


Kalifornijski ritem življenja

Kljub napornemu delovnemu urniku v Sloveniji in vrsti projektov, na katerih delam, sem se kaj hitro navzela kalifornijskega ležernega življenjskega ritma. Z Junom sva pozno vstajala, nato je sledil skupni zajtrk na vrtu. Vsako jutro smo uživali v veliki ponudbi svežega sadja, le slovenske jogurte smo malo pogrešali. Nato sva se šla potepat … En dan v prekrasno otroško knjižnico, kjer sva na vrtu ure in ure prebirala knjige, naslednji dan v otroški muzej eksperimentov, tretji dan na mini farmo, kjer se je Jun igral z živalmi. Sonce in dolgi sprehodi so naju utrudili, zato sva se vrnila domov na kosilo ali pa sva si kar v bližnjem parku pripravila piknik in zraven povabila še očka. Kako mu je prijajo, da sva ga vsaj na kratko zvabila iz pisarne. Zadnji tedni so bili za fante res naporni in občudujem jih, da jim po vseh teh letih ne zmanjka začetniškega zagona. Še poljubček in Andrej je bil že na poti nazaj v pisarno, midva pa sva se počasi obrnila proti domu. Jun je običajno zaspal v vozičku, jaz pa sem izkoristila kakšno uro miru in popravljala diplomo, ki je ravnokar prispela po mailu. Popoldan pa sva jo mahnila na bližnje igrišče, kjer sva spoznala že kar precej otrok.


Stičišče kultur, kjer smo na nek način vsi tujci

Palo Alto je res stičišče kultur, saj sem prihajajo družine in posamezniki s celega sveta. Veliko jih dela na znameniti univerzi Stanford, ki velja za eno najboljših na svetu, pa v Googlu, HP-ju, Facebooku, Applu in mnogih drugih podjetjih, ki so se razvila na območju tako imenovane Silicijeve doline, ki se razprostira južno od San Francisca. Na igrišču težko srečava dve družini, ki bi govorili enako. Nekaj je varušk iz Srednje in Latinske Amerike, ki z otroki govorijo špansko, pa mamica Ann in njen dvoletnik, ki prihajata iz Avstralije, babica in vnukinja iz Izraela, pa simpatična Brenna, katere oče prihaja s Češke, a že celo življenje živi v ZDA. Ob peskovniku se hitro zapletemo v pogovor, izmenjamo izkušnje ob selitvi, saj nihče od nas ni še prav dolgo v tem mestu. Niti dve Američanki ne, ki se nam kasneje pridružita s svojimi malčki. Obe sta se ravnokar preselili z vzhodne obale ZDA in se prav tako še navajata na novo okolje.


Ko se zvečer prijetno utrujena vračava domov in me malo zgrabi domotožje, pomislim, da tukaj res nisem sama. Saj smo vsi na nek način tujci, brez najboljših prijateljev in družine. Včasih res ni lahko, a izkušnja je neponovljiva in sklenjena prijateljstva so lahko zelo pristna in nekatera nas bodo spremljala še dolgo po vrnitvi v Slovenijo. Ko se takole zamislim, skoraj spregledam pošto. Oddati morava namreč še pismo in risbico za Junovo prababico, ki nas doma zagotovo najbolj pogreša.

Pohod na Blegoš ali goro murk
Blegoš je idealen vrh, ki ga lahko osvojite tudi z mlajšimi otroki, z vrha pa je čudovit razgled. Kje začeti pot, da bo ...
3
Kako »preživeti« let z malim otrokom
Razmislite, preden voziček oddate kot registrirano prtljago. Raje ga oddajte tik preden se vkrcate na letalo, sploh ne n...
3
Oglejte si, kako smo se imeli na Brionih
V soboto, 24. aprila, smo se Ringarajevci že drugič odpravili na družinski izlet z ladjo Dora. Tokrat na čarobne otočke ...
2
Seznam zabaviščnih parkov v Evropi:
Anglija, Avstrija, Danska, Francija, Italija ter Nemčija.
2


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Plavajoči mlini na Muri
photo
Sožitje med reko in človekom je na reki Muri prineslo postavitev plavajočih mlinov že v 4. stoletju. Plavajoči mlin pome...
Reka Sava
photo
Sava je dolga 944 km, od tega je 220 km na slovenskih tleh in je naša najdaljša reka. Njeni glavni pritoki v Sloveniji s...




Zajtrk
Michonne RR

Ali vaši otroci zajtrkujejo pred odhodom v vrtec/šolo?