/11 /11

Otrok je ljubezen, prihodnost, je del tebe in del ljubljenega partnerja, darilo preteklih generacij. Otroci naj ne bi umirali in starši pričakujemo, da bomo mi umrli prej. Tak je naravni potek. Otroka sprejmemo že mnogo pred njegovim rojstvom, ob smrti otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu pa se od nas, žalujočih staršev, pričakuje, da bomo živeli naprej in preprosto pozabili. Mogoče slišimo kakšno tolažbo, ki pa ni tolažba. Saj sta še mlada, saj ga nisi poznala, saj imaš doma še druge otroke, ... Boli spoznanje, da se moramo starši boriti za obstoj majhnega otroka in za pravico do žalovanja. Smrt otroka je nepričakovana, smo v šoku in niti ne vemo, kaj se je zgodilo in kaj nas čaka. Kot v transu smo poslušni, slepo verjamemo vsem, naredimo, kar zahtevajo, šele potem, ko prvi šok mine, ko se zavemo svoje izgube, postane bolečina zelo močna. In ravno v tistih prvih trenutkih, ko smo najbolj ranljivi, moramo delovati razumno, kar pa je nemogoče. Potrebovali bi čas. Čas za odločitev, ali otroka pogledati in se posloviti od njega, ga pokopati. A že v porodni sobi je treba podpisati na kupe formularjev in se odločiti, kaj bodo naredili z otrokom. To je čas, ko smo čustveno močno prizadeti, ko si želimo iti za otrokom, čas, ko nismo sposobni razumnega odločanja. To je tudi čas, ko ustvarimo spomine na otroka. Vse, kar se dogaja v tistem času (kako je bil otrok negovan po smrti, kako je bila novica o smrti otroka izrečena), postane živ spomin. In če so ti spomini polni bolečine in nerazumevanja tako osebja kot okolice, je žalovanje oteženo. A ko si opomoremo od prvega šoka, si zaželimo, da bi otroka lahko pogledali, se poslovili od njega in ga pokopali. A največkrat je za takšna dejanja prepozno. Potem se v nas porajajo različna mučna vprašanja in obtoževanja. Kdo je kriv? Zakaj moj otrok? Kako živeti naprej?

Knjiga Prazna zibka, strto srce (2003) je nastala iz bolečine in ljubezni in je plod dela žalujočih staršev in strokovnjakov. Namenjena je žalujočim staršem v težkih obdobjih žalosti. Poglavja so razdeljena kronološko: od izgube otroka, kratkega bivanja v porodnišnici, pokopa, daljšega žalovanja doma, vse do vnovičnega odpiranja svetu in drugim ljudem. Knjiga ponuja odgovore na mnoga vprašanja, ki se porajajo žalujočim staršem. V drugem delu knjige pa so dragocene pripovedi staršev, ki so spregovorili o doživljanju izgube. Knjiga je v prvi vrsti namenjena žalujočim staršem, ki skozi dolgo in težko obdobje žalovanja iščejo številne odgovore, in tudi vsem, ki se z njimi srečujejo. Če bo knjiga pripomogla k spremembi mišljenja, v smislu večje pomoči in opore žalujočim staršem, bo dosegla svoj namen.

Društvo Solzice pomaga staršem ob izgubi otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Seznanja jih z njihovimi pravicami in pravicami mrtvega otroka, organizira podporne skupine, nudi strokovno pomoč preko telefona in e-pošte, individualne pogovore, pomaga pri pripravi slovesa in pokopa ter organizira delavnice in predavanja za žalujoče starše in družine.

www.solzice.com in forum V objemu žalosti, Ringaraja.net

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, November 2008