|      
Želiš odstopiti?
Preden se dokončno odločiš, se seznani s posledicami te odločitve.
V kolikor potrdiš svojo odločitev, da odstopiš, bomo v tvoj spletni brskalnik namestili piškotek, ki nam bo omogočil, da te ob vsakem obisku do vključno 13. novembra 2014 prepoznamo in ti zagotovimo nemoteno uporabo portala, brez prikazovanja Ringarajinih dreves in igralne kontrole ob desnem robu ekrana.

Hkrati ti bodo odštete vse do sedaj zbrane točke in žal izgubiš tudi pravico do morebitnih prisluženih nagrad.

Želiš še vedno odstopiti?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

KOLUMNA: Maja se rojevajo srečni otroci

Pogumni očka, 16.5.2011
Zadnjič sem bral, da se maja rojevajo srečni otroci. Na njihovo srečo pa imamo, baje, velik vpliv prav mi, starši. Le upam lahko, da si moj potomec tistega dne ni zapomnil …

image
/11


Še dobro se spominjam lanskega maja, ko sem postal očka. Bil sem najsrečnejši v vsej ulici. Še nekaj dni po velikem dogodku sem sosedom razlagal, kako popoln je moj sin. Le smehljali so se, mi kimali in trepljali po rami, ko sem jim zagotovil, da bo to zame mala malica. Da sem rojeni očka popolnemu, pridnemu sinku.

In sem bil. Vse, dokler je zanj skrbela moja draga. Čudovito je biti očka! Moja naloga je bila prve dni sinovega življenja večinoma le, da sem vsake toliko dejal ženi: “Ti pomagam? Kaj lahko naredim namesto tebe? Če kaj potrebuješ, mi samo reci!”

Vse je naredila sama. Bila je mojstrica v previjanju, podiranju kupčkov, tudi dojenje je steklo, vmes je celo zlikala moje srajce. Popolna žena, kar sem ji večkrat tudi povedal: “Ti znaš najbolje! Jaz ne bi pol tako dobro naredil!”

Je kaj čudnega potem, da se je vsega lotila sama?!

Nekega majskega večera, bral sem časopis, ona je dojila na kavču, sem ji prebral naslov: “Maja se rojevajo srečni otroci. Hm, res je. Poglej, kako zadovoljen in srečen je najin sinko,” sem bil ponosen. Kadar se je dojil, bil v njenem naročju, je bil resnično srečen. Takoj, ko sem ga v naročje vzel jaz, je postal nemiren. Seveda sem ga zato raje takoj dal njej. Jaz se bom ukvarjal z njim, ko bo nekoliko večji.

“Ah, ja …,” je zamomljala žena.

Odložil sem časopis in ji, v hecu seveda, zažugal: “No, no, nikar se ne pritožuj! V članku namreč piše, da so majski otročki srečni zato, ker so srečni njihovi starši. Pomlad je, dan je vse daljši, sonce sije, starši smo srečni!”

Zavila je z očmi: “Seveda smo, ko pa je vse narejeno. Lahko si srečen, ja. Pospravljeno je, zlikano je, za malega je poskrbljeno. In imaš čas, da bereš takšne članke!”

Užaljeno sem jo pogledal, seveda nisem priznal, da ima prav. Dal sem ji vedeti, da vse to, kar stori ona, znam tudi jaz!

“Prav,” je rekla.

“Prav,” sem rekel, čeprav sem slutil, da ne bo nič dobrega …

Že čez nekaj dni sem okusil kruto realnost. Načrpala si je mleko, označila stekleničke, mi pustila urnik, čeprav sem ji rekel, da znam tudi brez, in odšla z mamo po nakupih. Za ves dan.

“Boš zmogel?” me je vprašala.

“Le zakaj ne bi!?”

Takoj, ko se je odpeljala, je speči sinko na široko odprl oči in še širše raztegnil usta. Ojoj! Kaj sedaj? Dobro. Mleko. Pogrel sem mleko. Seveda ga ni hotel. Potem sem preveril pleničko. Bila je suha. Potem sem ga nosil sem ter tja. Sinko ni prenehal jokati. Potem sem že skoraj prijel telefon, da jo pokličem, pa sem se v hipu premislil. Le kaj bi rekla!? Izgubil bi, že v štartu!

Kaj naredi ona, kadar joče? Dobro, dojiti ne morem. Kaj še? Poje!

Zapel sem pesmico. Mali je za hip prenehal jokati, potem pa začel še z nižjim tonom.

Spet sem poskusil z mlekom. NI šlo. Pa zakaj nočeš? Isti je, kot vedno. Naredil sem točno tako, kot je rekla.

Plenička. Aha! Zamenjati bo treba pleničko. Lotil sem se. Mislil sem na nekaj lepega, na nekaj, uf …, vsekakor bolj dišečega!

Odvil sem ga, očistil, kako naj ga sedaj zavijem, če pa ni pri miru?!

Poiskal sem žabice, ki so mu bile kot ulite. Te so pleničko držale ob ritki. Super, znam.

A mali je še kar jokal. Jaz pa sem se pričel potiti. Dolga bo …

Ker mu nikakor nisem mogel oddati stekleničke, ker je jokal, me milo prosil, naj mu vrnem mamico, sem jo poklical.

“Kako je? Je kosilo kuhano? Lačna sem,” je rekla, pa čeprav je slišala kričanje najinega potomca.

Zadržal sem se in jo prosil: “Pridi domov!”

Dobro, priznal sem ji. Znaš! Mamice ste številka ena. Očetje smo lahko srečni. Priznam. Brez vas ne bi šlo.

“Tudi brez vas ne,” mi je rekla in me objela.

In navsezadnje je res. Skupaj smo celota. Družina. Sreča. Ne samo v maju. Vsak mesec. In jaz ji to vedno znova povem.

 

Preberi še: 

KOLUMNA: Očka in mamica seksata!

Očka in dojenček

Ob čem dojenčki v trebuhu najbolj uživajo?
Otrok se v trebuhu razvija, raste in počne še marsikaj zanimivega, večino časa pa lepo uživa, če uživa tudi mamica. Vse ...
52
Ali dojenčki v trebuhu res tudi jokajo?
Pogosto na ultrazvoku posnamejo dojenčka v trebuhu, ko sesa palec, ko zeha ... Pa ste vedeli, da dojenček v trebuhu tudi...
47
Nosečnost
Nosečnost je fiziološko stanje nosečnice, ki se začne z oploditvijo jajčeca (žensko spolno celico) s semenčecem (moško s...
5
Carski rez je zahtevna operacija
Carski rez je zahtevna operacija, ki lahko predstavlja določeno tveganje. Porodničar se zanjo odloči, kadar je med porod...
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Priprave za "zimskega" novorojenčka
Priprave na prihod "zimskega" novorojenčka, so nekoliko drugačne, kot če rodite v drugem obdobju leta. Novorojenčk...
Izpoved mladega očeta
Veliko ljudi – predvsem bodočih mamic – je prepričanih, da je nosečnost eno najbolj čudovitih obdobij v partnerskem živl...




Folna kislina
Michonne RR

Ali ste med nosečnostjo jemale folno kislino?