Ločitvena stiska pri starših - tudi to obstaja? (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Spomnim se, ko sta se moja korenjaka prvič podala v vrtec. Veliko sem prebrala o ločitveni stiski pri otrocih in se pripravljala na to, kako bosta preživela ločitev od mene. Potem pa je napočil prvi dan in odkorakala sta naravnost v igralnico. Brez solz, brez prošenj: »nočem, nočem …« Ko sem se usedla v avto in peljala domov, pa sem bila jaz tista, ki sem jokala.

Mame pozabimo na naše strahove

Ker se mame večinoma osredotočamo le na potrebe in strahove otrok, svoje pozabimo. Pozabimo, da bomo tudi me izpustile našega ljubega dojenčka v zunanji svet, da ne bomo več edina oseba v njihovem vesolju. Da bodo z majhnimi koraki pogumno odkorakali – spoznavati nove ljudi, nove dogodivščine, nove lekcije. Nič ni narobe, če smo ob tem žalostne. Seveda svojemu otroku privoščimo vse najboljše, vemo, da bo nekoč ta naš majhen dojenček postal odrasla oseba. Vemo, da bo šel v vrtec, kasneje v šolo, potem v službo, se odselil in imel svojo družino.

Vendar te na vse te pomembne prelomnice ne more nič pripraviti. Bila sem ponosna – kako zelo ponosna, da sta naredila nov korak v življenju, a hkrati sem se počutila osamljeno. Bila sem srečna, ker rasteta, ker napredujeta, a hkrati tako zelo žalostna, ker nista več samo moja.

PREBERITE TUDI: Most med načinom bivanja doma in v vrtcu

Občutek osamljenosti

Ko sta odšla od mene, sem jaz doživela ločitveno stisko. Ko sem gledala, kako odhajata v vrtec, sem komaj zadrževala solze. Zdi se mi, da mame o tem premalo govorimo. Na socialnih omrežjih ponosno objavljamo prve korake, prvič v vrtec, prvič v šolo, ponosne in vesele. Včasih kakšen dopis: »kako hitro rastejo.« Pogovarjamo se z drugimi mamami: ja, ne morem verjeti, da je šlo tako hitro. Neverjetno, že v vrtec gredo …

A če bi takrat povedala, kaj v resnici čutim, bi rekla: »Onadva sta moje vse. In do sedaj sem bila jaz njuna zavetnica, edina, edina ljubezen, edina prijateljica. Mi smo bili skupaj, se igrali, hodili na sprehode, preživljali čas. Trga se mi srce. Ker ju moram izpustiti v svet. Boli me, kot bi z njima odšel del mene. Saj vem, vsak popoldne se vrneta nazaj k meni, vendar v sebi jokam, saj se tisti čas, ko smo skupaj preživljali cele dneve, ne bo več vrnil.«

PREBERITE TUDI: Ločitvena stiska: Krčevito oklepanje ni znak razvajenosti

Pomembno je, da stiske predelamo

Pomembno je, da stiske prepoznamo in jih ozavestimo. Da jih ne potlačimo nekam v podzavest in potem izbruhnejo v drugačni obliki. Pomembno je, da o tem govorimo in čustva predelamo. Da si razčistimo, da otroci niso naša last in na njih ne moremo graditi ljubezni do sebe in naše identitete. Ko sta odšla v vrtec, sem se spraševala: kdo me bo pa zdaj imel brezpogojno rad? Samo mene na celem svetu? Postaviti otroka za svojo lastnino in mu naložiti odgovornost, da te brezpogojno ljubi, ni pravično. Najprej je treba brezpogojno ljubiti sebe, potem lahko sprejemamo ljubezen drugih in je ne obračamo v nekaj posesivnega, nekaj nižjega kot je.

Veliko časa sem potrebovala, da sem to ugotovila in ozavestila. Da sem spustila potrebo po tem, da sem jima najpomembnejša oseba na svetu. Otroci se morajo sami vrniti – in vračali se bodo takrat, ko bodo imeli občutek, da jih mi ljubimo brezpogojno, da nam niso ničesar dolžni in da smo z vzgojo naredili vse, da bodo postali neodvisni in stabilni odrasli.

Petra Znoj je urednica portala Ringaraja, mamica nedonošenima dvojčkoma Adamu in Žanu ter Theta Healing in Reiki terapevtka.

Svoje izkušnje je uporabila za osnovanje podpornih skupin in terapij za mamice. Več o terapijah si lahko preberete TUKAJ.

Hkrati vodi portal nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, kjer so zapisane zgodbe otrok, ki so se rodili prezgodaj.

Je zagrizena razkrivalka resnice, ki včasih ni tisto, kar želimo, je pa tisto, kar potrebujemo, odvisnica od dobre kave in marmornatega kolača (pa tudi kozarca vina).   

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.