/11 /11

Običajno jutro v našem domu se začne s klepetom, takoj ko si zjutraj podrgne oči in se nadaljuje, dokler se pred spanjem ne zaprejo vrata spalnice. Nekoč sem prebrala, da večina predšolskih otrok vpraša približno 300 vprašanj na dan. No, prepričana sem, da je moj otrok slišal to informacijo in poskuša izboljšati povprečje.

Vem, da bom nekega dne, in ta dan ni več daleč, rotila svojega otroka, naj govori z menoj. Najstniška leta (in prednajstniška leta, če je moja devetletna pastorka kakršen koli znak) bom preživela v poskusih, da bi spravila eno samo besedo iz njegovih ust, preden odhiti s prijatelji. Ozrla se bom nazaj na te dni in si zaželela, da bi jih imela nazaj. To bo "nekoč". In danes...

Lahko dobim sok?

Lačen sem.

Kaj delaš?

Lahko grem k babici?

Hočeš na stranišče?

Kaj delaš v kopalnici?

Lahko grem v kopalnico?

MAMA! MAMA! MAHAMA!

In danes, v tem trenutku, bi želela sekundo tišine.

Spomnim se, da sem ne tako dolgo nazaj mislila, da moj otrok ne bo nikoli govoril. Bila sem pod stresom in zelo zaskrbljena zaradi njegovega govornega razvoja. Takrat je bil star približno dve leti in komaj sem iz njega izvlekla več kot 'mama'.

Kot zaskrbljena prvič mamica sem brskala po internetu, da bi ugotovila, kaj se dogaja z mojim sladkim fantkom. Iskanje informacij na internetu namesto pogovora z zdravnikom je bilo točno tisto, pred čem me je partner posvaril, naj ne počnem.

"Čimprej ga pelji k logopedu!"

»Moj otrok je znal abecedo pri enem letu! Ali nisi brala svojemu otroku?"

"Sestrična moje najboljše prijateljice je ignorirala sinovo zamudo pri govoru in zdaj je star 35 let in sovraži svojo službo. Vsega je kriva mama"

PREBERITE TUDI: Zakaj nisi narisal mame? 

Mogoče malo pretiravam, ampak komentarji so bili prav tako grozljivi. V tistem obdobju svojega življenja sem se kot neizkušena in preobremenjena mama, kakršna sem bila takrat, počutila kot popolna polomija. Nisem si mogla pomagati, da ne bi pomislila, da morda zdaj ne bi bila v tej stiski, če bi mu brala vsak dan, ko je bil v maternici, namesto da bi gledala Netflix.

Ko sem svojemu partnerju povedala za svoje pomisleke, se je odzval, kot se pogosto zgodi v takih situacijah. "V redu je."

Ta njegova izjava ni prav nič ustavila moje bojazni. Vendar je imel prav. Najin otrok je bil v redu. Ne glede na to, kako je potekal njegov razvoj in karkoli se bi zgodilo na poti, bi to sprejela in z njim bi bilo vse v redu.

Dve leti kasneje usta mojega sina nenehno tečejo kot puščajoča pipa v naši kuhinji (to bi morala dodati na svoj seznam opravkov.) Njegov razvoj je napredoval in vse moje skrbi niso spremenile ničesar (razen tega, da mi je dal nekaj novih sivih las, ki jih ponosno nosim).

Moj 4-letni malček, moja mala klepetulja, ima presežek misli in vprašanj, ki jih obupno želi deliti:

"Je danes moj rojstni dan?"

"Imaš delo?"

"Mi boš kupila igračo?"

»Ali bo kmalu moj rojstni dan?« (Da. Še enkrat o rojstnem dnevu.)

"Mi lahko pripraviš palačinke?"

"Ne maram palačink." (Kaj?)

"Je dojenček dojenček?" (Spet ... kaj?)

"Zakaj dojenček joka?"

"Rad bi šel v park."

PREBERITE TUDI: Otroci imajo radi, da so njihove matere lepe

Smešno je, kako so se stvari obrnile. Tišina, ki me je tako skrbela, je zdaj napolnjena z nenehnim klepetom. Pogosto me sprašuje o stvareh, ki mi ne bi padle na pamet in na katere, odkrito povedano, nisem sposobna odgovoriti.

Vprašanja, kot so:

"Zakaj je pikapolonica rdeča?"

"Kam gre zajec, ko je zunaj?" (Ali izgledam kot Christopher Robin?)

»Kdo izdeluje potniško letalo?« (To je tisto, kar potrebujem, ko z njim berem knjigo o letalih, vlakih in avtomobilih.)

Hvaležna sem za svojo sposobnost uporabe Googla in njegovo nezmožnost, da bi storil enako.

PREBERITE TUDI: Dobro se spomnim dneva, ko sem prvič rekla: "Mami ne more"

Pri svojem otroku ne bi spremenila ničesar (no, pravzaprav, morda samo na stranišču). Je edinstven in zaradi tega ga obožujem.

Kljub temu ne bi imela nič proti gumbu za izklop zvoka, ki bi ga uporabljala vsake toliko. Vzela bi si celo samostojen oddih v kopalnici, brez dodatnega kroga 20 vprašanj.

Resnica je taka – edini miren počitek, ki ga bom te dni dobila, je, ko otroci zvečer končno zaspijo (razen če jih pošljem k starim staršem). Toda kaj počnem, ko sem sama? Gledam njihove fotografije na telefonu in pogrešam njihove male obrazke…

Starševstvo. To je divja vožnja.

Zakaj? Ker tako pač je. Dovolj vprašanj.

Vir: Mother.ly