|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Naj otroku oblečem slovensko ali kitajsko majčko?

Martina Judež, 15.5.2013
Že 13 let se je zavrtelo, ko sem od oddaljene prijateljice izvedela, da v moji bližini izdelujejo ljubka oblačilca za otročke. V naročje sem vzela sinka in stopila v sosednjo ulico, kjer sem se razveselila temno modrih hlačk z vezenino ure ...

image
/21


... Tako sem se zaljubila v njihova otroška oblačila in od takrat ne zdržim prav dolgo ne da bi jih obiskala. Po zadnjem nakupu sem se odločila, da Gregorja in Urško o njunem delu tudi malo povprašam.


Z izdelavo oblačilc sta začela leta 1993. Kaj vaju je pripeljalo do odločitve za družinsko podjetništvo?

Urška: Doba pripravništva v podjetju se mi je iztekala, moj nosečniški trebušček pa je postajal iz tedna v teden večji. Delodajalec mi pogodbe o zaposlitvi ni podaljšal, temveč mi je izročil delovno knjižico z besedami: »Mi nismo socialna ustanova.« Ko sem rodila, nisem imela denarja niti za tetra majčke, zato sem sedla za šivalni stroj. Šivati pa nisem znala, zatorej sem se morala kar sama priučiti. Kaj hitro me je prevzelo spoznanje, da mi je izdelava oblačil za najmlajše v izredno veselje. Ko se je razvedelo, kakšna oblačilca šivam svoji hčerki, so si jih zaželele še sosede, prijateljice in znanke in tako se je moje delo pričelo. Kmalu se mi je pridružil še Gregor, ker so v podjetju, kjer je bil zaposlen, zašli v krizo in odpuščali delavce. Jaz sem torej nadaljevala s kreiranjem in krojenjem, on pa je prevzel vse ostale posle, ki so potrebni, da delo teče.


Kadar delo poteka od doma, gre za prepletenost družinskih in službenih odnosov. Kako sta ločevala poslovni in partnerski odnos?

Gregor: Kmalu sva prepoznala, da se dobro dopolnjujeva tudi na službenem področju. Je pa res, da posla nikoli ne moreva čisto izklopiti.

Urška: Če se kdaj spreva, pa se vedno zaradi dela in sicer takrat, kadar sva oba preobremenjena.


Kako pa je vajina celodnevna vključenost v delo vplivala na vzgojo otrok?

Gregor: Zadovoljna sva, da sva bila Špeli in Gašperju na voljo vedno, kadar sta naju potrebovala. Ko sta prišla iz šola, sva ju pričakala in si vzela čas za njiju. Otroka sedaj pravita, da ju na otroštvo vežejo lepi spomini in sta nama hvaležna, da sva se jima veliko posvečala.

Urška: Prednost najinega dela je bila, da delava od doma, da podjetje ni na drugi lokaciji, zato otroka nista bila prepuščena sama sebi. Trudila sva se, da sva jima nudila občutek varnosti. In tudi danes, ko sta stara že 20 in 16 let, se v težavah obrneta na naju, med nami se je utrdilo zaupanje. Sedaj sta med tednom na šolanju v Ljubljani, a kadar smo skupaj, se veliko pogovarjamo in imamo še vedno tudi skupen dopust. Zanimivo pa nama je, da Gašper in Špela nista le brat in sestra, ampak sta tudi zelo dobra prijatelja.


Se tudi vajina otroka navdušujeta nad družinskim podjetništvom?

Gregor: Sin se izobražuje na šoli za oblikovanje, hči pa se šola za kozmetičarko, oba pa predvsem uživata pri delu z barvami. Sama sta si izbrala vsak svojo šolo. Pomagata tudi pri najinem poslu, vendar ju ne obremenjujeva s svojimi pričakovanji. Če bosta želela, bosta lahko delala v družinskem podjetju, drugače pa ju brezpogojno podpirava ne glede na to, kaj si bosta izbrala za prihodnost.


Sprva sta delala v majhnih količinah. Ali se oblačilom še vedno lahko srčno posvečata, kot pred leti?

Urška: V začetku mi je bila izdelava oblačil kot igra. Naredila sem le eno ali dve enaki majčki. Danes se še vedno s srcem posvetim vsakemu kosu, žal pa ne morem vedno izdelka oblikovati, kot bi mi bilo najljubše. Veliko žepkov, gumbkov in detajlov namreč zelo podraži oblačilo. Več kot polovica vrednosti proizvoda je namreč delovna sila, včasih pa je bila surovina. A če želimo naši slovenski šivilji dati solidno plačo, ne moremo prodajati majčk po 3€.


Vaju žalosti, da skoraj noben tekstilni izdelek, ki se prodaja v Sloveniji, ni izdelan v naši državi?

Urška: Na prste ene roke lahko preštejemo tista podjetja, ki šivajo za otroke in imajo proizvodnjo v Sloveniji. Midva pa ne želiva, da bi najino podjetje poslovalo na račun cenejše delovne sile. Če bi sicer gledala le iz ekonomskega vidika, bi že morala zapreti podjetje, ampak rada delava prav to, kar delava in sva srečna, da lahko slovenskim otrokom nudiva oblačila, ki so narejena v Sloveniji in so iz neoporečnega blaga.


Kje pa kupujete blago?

Gregor: Mi kupujemo blago v Sloveniji, ker je pregledano, da ni barvano s škodljivimi barvami ter je označeno s certifikatom kakovosti OekoTex Standard 100. Je pa vedno večja težava sploh priti do slovenskega blaga.

Urška: Na področju dobave tekstilnega blaga je prišlo do točke, da v bistvu skoraj vsem proizvajalcem dobavljajo dobavitelji iz Vzhoda, katerih blago je cenejše. Ker pa to blago ne izvira iz EU, ni pregledano na vsebnost strupenih kemikalij. Danes je namreč samo 1% tekstila neobremenjenega, zato si ne upamo kupovati blaga iz Indije ali Kitajske. Najbolj strupeno pa je blago črne ali temno modre barve.


Vaša družina ekološko osveščenost tudi prakticira?

Urška: Odrezke blaga, ki nam ostanejo, porabi brat za čiščenje viličarjev, a tudi potem ne gredo na odpad, saj so od olja in vse prevzame podjetje, ki se ukvarja s predelavo, tako da z našim tekstilom ne onesnažujemo okolja.

Gregor: Drugače pa se na travi pred našo hišo pasejo kokoši, na visokih gredah pridelujemo zelenjavo, na večji njivi, ki je ne škropimo, nam zrasteta pšenica in krompir, pa tudi ekološka semena si sami pridelamo, res smo kar samooskrbni.


Če pogledata nazaj, sta ponosna na prehojeno pot? Kakšni so vajini cilji in želje za prihodnost?

Gregor: Ponosna sva, da staršem v Sloveniji lahko nudiva slovenska oblačila in zelo si želiva, da bi imela možnost poslovati tudi v bodoče. Zavedava se, da za velike trgovske centre nisva zanimiva, ker ne moreva konkurirati nizkim cenam oblačil iz Vzhoda. Zagotovo pa se bova trudila z izdelavo oblačil za otroke še naprej.

 

 

Morje v nas
Po našem telesu se pretaka dragocena življenjska tekočina. Tekočina živordeče barve, ki oskrbuje telo z nujno potrebnimi...
3
Japonski proizvajalci avtomobilov najbolj ...
Ena izmed vidnejših posledic trenutne ekonomske krize je, da se novi kupci avtomobilov intenzivno osredotočajo na učinko...
2
Ročno pranje posode
Za ročno pranje posode moramo enostavno vzeti naše domače milo (ali pa kupljeno), ga naribati s strgalnikom ali nožem za...
2
Prva solarna vas v Sloveniji
Na Koroškem je zraslo že šest sončnih elektrarn, ki skupaj proizvedejo 148,93 kWp energije iz obnovljivega vira.
2


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Ringaraja sodeluje v zbiralni akciji odpad...
V okviru natečaja »KRAS v očeh otrok in mladostnikov«,bomo Ringarajevci in naši mali prijatelji v naslednjih mesecih zbi...
Smo to, kar jemo in kaj jemo?
O hrani se da na veliko in široko razpredati. Če je ta naravni produkt, kot dar narave, potem ni problema, kaj pa če za ...




Branje knjig na dopustu
Michonne RR

Ali bereš na dopustu knjige?