/11 /11

»Kako prijetno bi bilo življenje, ko bi ljudje, ki imajo denar, tega uporabljali tako, kot bi ga uporabili tisti, ki ga nimajo.« (Roland Dorgeles)

Naše življenje se med drugim vrti tudi okoli denarja. In kako se lotiti tega življenjsko pomembnega področja pri vzgoji svojih otrok?

Tudi tega področja vzgoje otrok se lotimo že v njihovi zgodnji mladosti, prav gotovo že kmalu po prihodu v obdobje predšolske vzgoje. Starostna obdobja so različna, odvisna od otrok, zato naj v nadaljevanju podam nekaj navodil, kako otroku predstaviti to pomembno področje v času prvih vzgojnih prijemov.

Otroci imajo na voljo veliko denarja

Na bančnih računih naših otrok se kopiči veliko denarja. Otroci imajo danes na voljo toliko denarja kot še nikoli. Kdaj torej dobijo predstavo o tem, kaj je to denar? Žepnina – kolikšna je? Odgovore bi lahko iskali pri otrocih, vzgojiteljih, strokovnjakih, statistikah in raziskavah, v literaturi. Povsod.

Strokovnjaki so ugotovili, da odgovorni uredniki najrazličnejših medijev ne naredijo kaj dosti za predvajanje oddaj za otroke, ki bi spodbujale otroško domišljijo, upoštevale otroško dojemanje, občutenje in ravnanje, se vživele tako v resnični kot domišljijski otroški svet, upoštevale njihovo stopnjo razvoja, argumentirale stvari tako, kot bi jih argumentiral otrok, združevale resničnost in domišljijo.

Družba potrošnikov

Novost za naše otroke je tudi skrajno potrošniško in storilnostno naravnana družba, ki smo jo ustvarili. Njihovo otroštvo je krajše kot kdaj prej, hkrati pa so dalj časa odvisni od svojih staršev.

Najlepša doživetja za otroke in odrasle (starše) so še vedno tista, ki jih doživijo skupaj. To so izleti v naravo (namesto gledanja televizije, kjer je veliko nasilja), druženje s prijatelji, branje knjig, ukvarjanje s športom, sprehodi … Med vrednotami, ki jih naštevajo otroci in mladostniki, je denar šele na petnajstem mestu. Seveda pa je za gospodarstvo odločujočega pomena, zato sodobni svet skuša mladim tako ali drugače vtepsti v glavo pomen denarja. Gospodarstvo in reklamna industrija vlagata ogromne vsote, da bi otrokom izvabila žepnino. Veliki koncerni se neopazno tihotapijo v otroška srca.

Otroci potrebujejo žepnino

Pravilno ravnanje z žepnino je verjetno enako vprašljiv pojem, kot je pravilna vzgoja. Otroka, ki si že zgodaj želi žepnine, ne smemo imeti za grabežljivega. Od takega otroka lahko že po nekaj letih zahtevamo, da se zna pravilno odločati, razporejati denar, varčevati, načrtovati in kritično oceniti, kaj si bo kupil. Tistega pa, ki željo po lastnem denarju izrazi zelo pozno, bi morda kazalo nekoliko spodbujati, da ne bi preveč zaostal za svojimi vrstniki.

Otroci naj bi dobili žepnino brez omejevanja, brez predpisov. To je njihov lastni denar, s katerim lahko prosto razpolagajo. Denar, ki ga otrok ob posebnih priložnostih dobi v dar ali ga zasluži sam, ni žepnina, zato ga z žepnino ne smemo mešati oziroma ga kakorkoli obračunavati skupaj z njo.

Žepnina je drobiž za v žep. Če naj bi se otrok naučil ravnati z denarjem, ne bi imelo pravega smisla, da bi mu pri kakršnihkoli nepravilnostih ta tako imenovani »vadbeni material« odvzeli.

Kakšna naj bo žepnina?

Obstajajo razlike v višini žepnine. Otroci bogatih staršev težko sprejmejo, da jih ti zaradi pedagoških prijemov »držijo na kratko«. Potrošniško usmerjenih mladostnikov ni lahko navaditi na skromnost, kajti ti si takšno prizadevanje razlagajo le kot najnovejšo vzgojno metodo. Zadovoljstva se ne da kupiti. Večina otrok in mladostnikov, ki imajo nizko žepnino, pa je z njo vseeno zadovoljnih. Starši jim več kot toliko ne bi mogli dati. Gre za otroke in mladostnike iz socialno šibkih družin.

S skromno žepnino otroci ne shajajo. Nizka žepnina lahko namreč postane nepomembna postranska stvar, kajti za vse, kar otrok potrebuje, mora denar zahtevati ali si ga izprositi. Tako dosežena skromnost ni dosti vredna.

Čeprav si starši prizadevajo, da bi bili njihovi otroci do potrošništva kritični, je to željo največkrat zelo težko uresničiti. Po navadi se izgubi v neskončnih pogovorih o nakupih. Pogovori o tem, ali neko stvar kupiti ali ne, trajajo zelo dolgo. Starši tu in tam zmagajo, nazadnje pa se zgodi, da otrok spet poskusi doseči svoje, ko so starši na primer dobre volje in se pustijo premagati.

Otroci potrebujejo žepnino,

• da bi se naučili razporejati denar in z njim shajati,

• da bi začutili veselje ob svoji naraščajoči neodvisnosti,

• da bi razvili in obdržali čut za odgovornost,

• da v primerjavi z vrstniki ne bi imeli občutka zapostavljenosti,

• da bi jih starši upoštevali, ko gre za družinske prihodke ter pogovore o gospodarjenju in načrtovanju znotraj gospodinjstva …

SE NADALJUJE ...

Članek objavljen v Otrok in družina, april 2007