Božiček je novodobna mitološka osebnost, izumljena v ZDA.

Miklavž ali sveti Nikolaj iz Mire

Dedek Mraz temelji na ruskih legendah.

/31 /11

Sveti Miklavž

Sveti Miklavž (tudi sveti Nikolaj iz Mire) je krščanski svetnik, znan po svoji darežljivosti. V slovenščini ga imenujemo Nikolaj predvsem takrat kadar govorimo o njem kot o zgodovinski osebnosti, ime Miklavž pa uporabljamo, kadar govorimo o njem kot o dobrem možu, ki otrokom prinaša darila v začetku decembra.

Sveti Nikolaj se je rodil ob koncu tretjega stoletja našega štetja v kraju Patara v Mali Aziji. Oče in mati sta mu umrla, ko je bil še precej mlad. Od takrat naprej je zanj skrbel stric. Kot mladenič se je preselil v mesto Mira, kjer ga je stric seznanil z mirskim škofom. Ta je pomagal mlademu Nikolaju, da se je popolnoma posvetil krščanstvu in ga je tudi posvetil v duhovnika. V tem času je bilo krščanstvo še nezaželeno in tudi svetega Nikolaja so rimske oblasti preganjale, zlasti v času cesarja Dioklecijana in Galerija. Naslednji cesar Licinij je bil do kristjanov bolj toleranten. Ko je na cesarski prestol prišel Konstantin I. Veliki, pa je krščanstvu podelil še posebne ugodnosti.

Cesar Konstantin je sklical tudi prvi ekumenski koncil v Nikeji (Niceji) leta 325. Na koncilu je Nikolaj ostro nastopil proti Ariju (njegov nauk imenujemo arianizem). Po nekaterih legendah so Nikolaja celo zaprli, ker je Arija fizično napadel, pozneje pa se je udeležencem prikazala Devica Marija in ukazala, da morajo Nikolaja izpustiti. Ob koncu koncila so udeleženci sprejeli nicejsko veroizpoved (kasneje razširjeno v nicejsko-carigrajsko veroizpoved) in prepovedali arianizem.

Po koncilu je Nikolaj nadaljeval škofovsko službo v Miri. O njegovi smrti ni zanesljivih podatkov. Verjetno je umrl 6. decembra, ker je to tudi njegov godovni dan, letnica pa je sporna (najpogosteje se omenjajo letnice 326, 345 in 351).

V letu 1087 so italijanski trgovci (po drugih virih: pirati) prinesli Nikolajeve posmrtne ostanke v italijansko mesto Bari, zato je ponekod znan tudi kot Nikolaj iz Barija.

Čaščenje

Sveti Nikolaj velja za zaščitnika mornarjev in ribičev, verjetno zato, ker se je njegova družina ukvarjala s pomorstvom oziroma z ribištvom. Cerkve svetega Nikolaja pogosto najdemo ob pomembnih pomorskih pa tudi rečnih plovnih poteh. Stolnica v Ljubljani je posvečena svetemu Nikolaju, saj je bila Ljubljanica včasih pomembna plovna reka.

Pravijo, da je bil Nikolaj sin premožnih staršev, vendar je vse podedovano bogastvo razdal ubogim, zato se ga od nekdaj drži sloves radodarnega svetnika. V številnih deželah, zlasti v osrednji Evropi, je sveti Miklavž tisti, ki obdaruje (pridne) otroke. To se zgodi v noči s 5. na 6. december, ki je Miklavžev godovni dan.

V novejšem času je začel Miklavža-obdarovalca izpodrivati Božiček, ki ga je k nam zaneslo iz Amerike, ponekod pa je v časteh tudi Dedek Mraz, ki izvira iz Rusije.

Božiček je novodobna mitološka osebnost, ki obdaruje (pridne) otroke v noči pred Božičem (s 24. na 25. december). V angleščini se po navadi imenuje Santa Claus (kratko Santa), v nemščini Weihnachtsmann, v italijanščini Babbo Natale, v francoščini Pere Noël.

Lik Božička se je razvil v Združenih državah Amerike, v talilnem loncu različnih kultur in tradicij.

Nizozemski priseljenci so v Ameriki praznovali svetega Miklavža na podoben način, kot ga poznamo tudi pri nas. Temu praznovanju so se priključila nekatera druga izročila zlasti iz Skandinavije. Nastal je novodobni mit, ki je bil verjetno prvič objavljen v letu 1823 pod naslovom The Night before Christmas (Noč pred Božičem). Avtor pesmi ni točno znan, najpogosteje pa v zvezi s tem omenjajo Clementa Clarka Moora in Henryja Livingstona Jr. V pesmi se Božiček prevaža na sankah, ki jih po zraku vlečejo severni jeleni. V pesmi so zapisana celo imena severnih jelenov, a med njimi ni Rudolfa. Jelenček Rudolf se je pojavil prvič šele v letu 1939 v pesnitvi Roberta L. Maya, ki je bila podlaga za znano popevko Johnnyja Marksa: Rudolph, the Red-Nosed Reindeer (Rudolf, jelenček z rdečim nosom).

V letu 1931 je risar Haddon Sundblom v reklamni akciji firme Coca-Cola prvič narisal Božička v rdečih oblačilih z belo obrobo. Ta podoba je kmalu postala svetovni standard za Božička in s tem neplačan reklamni agent za Coca-Colo.

Mit o Božičku se je razširil iz Amerike tudi v druge dežele sveta, zlasti preko ameriških filmov in glasbe.

V Sloveniji v preteklosti Božiček v zgoraj predstavljeni obliki sploh ni bi znan - na Božič so Slovenci praznovali dan Jezusovega rojstva. Le ponekod se je med Slovenci prijel nemški običaj, da na Božič otroke obdaruje Kristkindl (nemško: Christkind - Dete Kristus), ki so ga včasih poslovenjeno imenovali tudi Božiček (tj. Mali Bog oziroma Dete-Bog). Pesem v reviji Cicibanu leta 1949 (št. 4, str. 56-57) omeni tovrstnega Božička: "[...] A nekdanji je Božiček ves drugačen bil možiček [...]."

Pozneje vera ni bila zaželena v javnosti, zato tudi niso bila dovoljena javna praznovanja Božiča v nobeni obliki. Edini mitološki dobrotnik, ki ga je komunistična oblast dovoljevala, je bil iz Rusije uvoženi Dedek Mraz. Ob razpadu Jugoslavije so k nam prišli tudi vsi ameriški komercialni prazniki, vključno z ameriškim Božičem in Božičkom. V zadnjih letih je Božiček razširjen zlasti med neverujočimi, sveti Miklavž pa med verujočimi Slovenci (na Dedka Mraza se spomnijo samo še v šolah in vrtcih).

Dedek Mraz

Dedek Mraz je mitološki dobrotnik, ki obdaruje (pridne) otroke v noči s 31. decembra na 1. januar.

Dedek Mraz je prišel k nam v času komunizma, ko sta bila prepovedana (ali vsaj nezaželena) tradicionalni krščanski sveti Miklavž in ameriški Božiček. Dedek Mraz temelji na ruskih legendah. V ruščini se imenuje Ded Moroz in je poročen s Starko Zimo, ki se po rusko imenuje Zima-staruha. V letu 1999 so v ruskem mestu Veliki Ustjug začeli tržiti turistični projekt »Domovina Dedka Mraza«, vendar to ni edino mesto, ki se poteguje za ta naziv.

Ko so ga »pripeljali« iz Rusije tudi v Slovenijo, se je tu počutil odlično. Nastanil se je pod Triglavom, slikar Maksim Gaspari pa ga je oblekel čisto po slovensko.

Celo v Rusiji se v zadnjem času tradicija Dedka Mraza meša z ameriško tradicijo Božička, zato naštejmo glavne lastnosti, po katerih se Dedek Mraz loči od Božička in svetega Miklavža:

V Sloveniji dedek Mraz domuje pod Triglavom. Plašč je opremljen z Gasparijevo ornamentaliko, na glavi ima polhovko. Obiski dedka Mraza so se ves čas tranzicije obdržali na Primorskem in Krasu. Dedek Mraz ima vse otroke zelo rad in ne dela nikaršnih razlik med njimi. Vsi tako dobijo enaka darilca. Še največrat jim za darilo prinese kako kratkočasno otroško predstavo-pravljico. O dedku Mrazu obstaja veliko različnih pesmic, še najbolj znana je Siva kučma, bela brada ...(Janez Bitenc).

Viri: Wikipedije, proste enciklopedije