|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

RINGARAJIN KLEPET: Ne rabimo modelov šolskih sistemov iz tujine!

Helena Primic, 5.2.2019
Kaj je narobe s slovenskim šolskim sistemom in kako ga popraviti? Pogovarjali smo se z Marjano Škalič, avtorico knjige Šola, kam greš? - Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ.

image
Preveč frontalnega pouka zavira proces učenja.
/11


Naveličani učenci, izčrpani učitelji in obupani starši. Slovenski šolski sistem je več kot očitno potreben korenite preobrazbe, če že ne revolucije.

O čemer priča tudi nedavna peticija staršev za spremembo šolskega sistema in nova knjiga psihologinje ter avtorice bloga in FB-skupine Kje vas čevej žuli - Šolstvo Marjane Škalič z naslovom Šola, kam greš? - Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ.

 

Pogovarjali smo z avtorico knjige in mamo treh otrok Marjano Škalič, ki že vrsto let redno preučuje vire o različnih načinih vzgoje in izobraževanja v svetu ter doma. In ki že načrtuje tudi drugi del knjige.

 

Kaj te je navdihnilo, da napišeš to knjigo?

Navdihnile so me starševske izkušnje iz let, ko so bili moji otroci še osnovnošolci. Če sem se namreč najprej spoštljivo čudila njihovi vedoželjnosti in raziskovalnemu duhu, ko so bili še malčki, se ta pozitiven odnos do učenja ni prenesel tudi na šolo. Osnovna šola jim sicer nikoli ni bila težka, toda prav tako pa tudi ne fajn oziroma je niso dojemali kot nekaj pozitivnega. Nekako od sredine naprej je bila vse bolj dolgočasna, zmedena, hrupna, pa kdaj tudi začinjena z medvrstniškim nasiljem. Ko so mi tako vsakodnevno pripovedovali o svojih šolskih dnevih, se je pred menoj razgrinjala nekakšna zmes kaosa in nesmislov. Ob tem sem večkrat spontano vzkliknila: O tem moram enkrat napisati knjigo!

 

Bi morda lahko vsebino knjige strnila v nekaj stavkov oziroma kaj lahko bralci pričakujejo v njej?

S to knjigo želim ozavestiti problem neustreznega šolstva v čim širšem delu družbe in s tem tlakovati pot za prihodnje spremembe. Na poljudno-strokoven način navajam utemeljene kritike tradicionalnega šolskega sistema, pri čemer se opiram na delo znamenitih pedagogov in drugih velikih mislecev. Kritična beseda nam pomaga globlje razumeti problem; dokler ga namreč ne razumemo, ga zelo verjetno ne bomo uspeli rešiti. Utemeljena kritika nas hkrati že vodi k rešitvi. V knjigi predstavljam tudi široko paleto alternativ – pravo lekarno vseh mogočih sredstev za šolsko bolezen naše družbe.

 

Če bi prišla dobra vila s čarobno paličico in bi lahko spremenila tri stvari v šolstvu oziroma šolski zakonodaji, katere tri stvari bi spremenila in zakaj?

Če bi bila dobra vila dovolj sposobna, bi bila dovolj že ena sprememba, ta pa bi zajela vse potrebno. Narediti bi morala naslednje: vse naše šole spremeniti v učna središča, kakršna v Ameriki uporabljajo družine, ki svoje otroke šolajo na domu.  

Otroci so v teh središčih zelo aktivni in radovedni. Vsi se učijo, vendar tisto, kar si izberejo sami, medtem ko odrasli facilitatorji vodijo aktivnosti za razvoj konceptualnega mišljenja (merjenje, tehtanje, raziskovanje matematičnih konceptov …) ter ustvarjajo spodbudno, varno in privlačno okolje, ki spodbuja razvoj podpirajoče skupnosti učenja in ustvarjanja.

Na kratko: Otroci in mladi so sami odgovorni za svoje učenje, na voljo pa imajo pripomočke in mentorje oziroma pomočnike. Tak način učenja daje optimalne rezultate, kar je podrobneje utemeljeno in razloženo v moji knjigi.

 

 

Ministrstvu za šolstvo so starši pred kratkim oddali peticijo za spremembo šolskega sistema. Kaj meniš o tej peticiji oziroma kaj se dogaja med slovenskimi starši?

Med sestavljanjem peticije so tudi mene vprašali, če lahko pomagam, a žal nisem uspela, saj sem ravno zaključevala svojo knjigo in se ukvarjala s podrobnostmi ob izidu. Pozneje, ko sem jo uspela prebrati, mi sicer v marsičem ni bila všeč, vendar se ne počutim upravičeno jo kritizirati, glede na to, da sem zavrnila sodelovanje.

Tudi mene so člani moje FB-skupine večkrat vprašali, kaj bomo naredili, ker je skrajni čas za spremembe, jaz pa nisem vedela, kako se tega lotiti, da ne bi bilo vse skupaj bob ob steno. Enostavno nisem vedela, kako predreti zid politike. Ob vseh slabostih in pomanjkljivostih, ki tarejo šolstvo, nisem vedela, kaj naj bi bilo v peticiji in kaj ne. S koliko zahtevami je smiselno začeti? Katere so najbolj pomembne? In medtem ko smo nekateri čakali, da se nam posvetijo odgovori na ta vprašanja, je nekdo drug nekaj naredil.

Zato peticijo podpiram. Vidim jo kot klic na pomoč, kajti številne slovenske družine imajo resno okrnjeno kvaliteto življenja zaradi trenutnega šolskega sistema. Namen peticije je, da pritegne pozornost in da preda sporočilo, da tako kot sedaj resnično ne gre več naprej. To vlogo dobro opravlja, četudi ni napisana dovolj strokovno, kot ji mnogi očitajo. Starši v večini niti niso strokovnjaki, vseeno pa imajo pravico, da so slišani.

 

V trenutnem slovenskem šolskem sistemu trpijo vse tri strani: učenci, učitelji in starši. Kako to, da politiki tega enostavno ne vidijo oziroma še kar rinejo z glavo skozi zid s šolskim sistemom, ki je več kot očitno preživet?

Tukaj je težko najti pameten odgovor. Četudi nisem posebej naklonjena teorijam zarote, se po daljšem opazovanju dogajanja zdi še najbolj verjetno, da je »nekomu« v interesu, da je ljudstvo  vdano v usodo, ne preveč dobro izobraženo ter da ne razmišlja samostojno in kritično.

Potem je tukaj tudi sila inercije. Kolikor večji je sistem, toliko težje ga je spreminjati, in šolski sistem je ogromen. Na splošno pa v politiki, pa tudi v drugih sistemih, na žalost obstaja tendenca, da »na vrh priplavajo prazne glave«. To je morda slišati žaljivo, zato naj dodam, da to ne velja v vseh primerih, vendar politika je v teh časih obveljala za nekaj umazanega, česar se pameten človek izogiba. Zato na pomembnih in odgovornih položajih niso vedno ljudje, ki bi bili cvet razuma v deželi. Kako je zares, ko si v politiki in želiš doseči neko spremembo, pa ne vem, ker tega sama nisem doživela.

 

Katere so torej največje rakave rane trenutnega slovenskega šolskega sistema, ki jih je treba čim prej izrezati in nadomestiti z boljšimi pristopi, metodami in vrednotami?

Jih bom kar naštela. Konservativna organizacijska kultura, ki še vedno vlada v mnogih šolah - torej zahteva po ubogljivosti in poslušnosti, odsotnost enakovrednega dialoga med vsemi udeleženci, nenehna uporaba korenčkov in palic ter zloraba moči. Učenje za ocene namesto za znanje. Frontalni pouk kot prevladujoči način poučevanja. Preveč učiteljev, ki za to delo niso primerni, saj jim primanjkuje navdiha, elana, empatije in odnosnih kompetenc. Pouk, ki je organiziran na industrijski način oziroma po principu tekočega traku, kar zelo slikovito prikazuje ta video.

 

Kateri šolski sistem pa je po tvojem prepričanju najbolj optimalen in bi ga bilo dobro vsaj deloma prenesti v Slovenijo? In zakaj oziroma nam lahko opišeš njegove glavne prednosti, ki jih slovenskih šolski sistem nima.

Iz finskega sistema bi prenesla njihov postopek izbire kandidatov za študij pedagoških smeri, ki poteka v treh fazah in je zelo zahteven. Kandidati morajo najprej prebrati nekaj člankov s pedagoškega področja in nato pokazati ustrezno razumevanje tematike. V drugem krogu, če so vanj izbrani, morajo pripraviti kratek učni nastop pred komisijo in skupino drugih kandidatov. Tretji krog pa je intervju vsakega kandidata, ki je uspešno opravil preizkuse na prvih dveh stopnjah, pred komisijo. V tem pogovoru preverijo motive, zakaj je kandidat izbral ta študij, kaj so njegovi interesi in podobno. Komisija se ne zadovolji s preprostimi odgovori, kot je »v moji družini je veliko učiteljev in rada imam otroke«. Pričakujejo globlji motiv. Pozorni so tudi na to, da izbirajo tiste, ki se predano ukvarjajo s kakšno dejavnostjo na raznolikih področjih. Tako dobijo nabor kandidatov, ki imajo prepričljiv motiv za izbiro poklica, nekaj pedagoškega talenta, poleg tega pa so aktivni na športnem, umetniškem in drugih področjih, zato bodo dobri mentorji. Ocene iz srednje šole še zdaleč niso glavni faktor za sprejem. Naval na ta študij pa je tolikšen, da vsako leto vpišejo samo okrog deset odstotkov prijavljenih.

Razen tega pa ni treba kaj veliko prenašati od drugod, saj tudi v Sloveniji poznamo alternativne pedagoške pristope (na primer Waldorfski in Montessori) z dolgo in uspešno tradicijo, samo vpeljati jih moramo tudi v javne šole. Če nanizam le nekaj glavnih prednosti teh alternativnih pristopov: izrazito manjši občutek pritiska in preobremenjenosti učencev, zato tudi manj psihičnih stisk in psihosomatskih težav, občutno manjši odpor do šole in učenja, več praktičnega in samostojnega dela, nefrontalen pouk in več prostega gibanja med urami, pouk prilagojen posameznikom, tako da se lahko vsak učenec razvija v lastnem tempu, večina učenja in ponavljanja snovi se dogaja v šoli, tako da so otroci doma prosti, ocenjevanje ni številčno, kar omogoča da se otroci ne učijo za ocene, temveč zaradi znanja samega in nenazadnje otroci lahko gredo na stranišče gredo, ko jih tišči, na malico pa takrat, ko so lačni (kot velja v šolah po pristopu Montessori).

In seveda ne smemo pozabiti, da tudi posamezne javne šole uvajajo marsikaj dobrega - na primer formativno spremljanje, gozdno pedagogiko, pouk brez učbenikov in delovnih zvezkov v prvem triletju, medpredmetno povezovanje … Če bi to uspeli razširiti na vse šole, ne potrebujemo nobenih modelov iz tujine.

 

Kaj otrok pravzaprav potrebuje oziroma kakšno mora biti šolsko okolje, da se lahko učenec motivirano in učinkovito uči?

Kjer koli se otrok nahaja, morajo biti izpolnjene njegove osnovne potrebe. Da bi se  lahko učil, se mora v šoli počutiti varen in sprejet. Zato potrebuje topel čustveni stik z vrstniki in odraslimi. Potrebuje tudi pogoje, da je lahko telesno aktiven. In pogoje, da je dejaven udeleženec v svojem učenju – torej, da tudi on ne samo kaj pove, temveč tudi kaj odloči, si izbere aktivnost, vrstni red dejavnosti in način, na katerega bo nekaj naredil. Vsak učenec bi tudi moral imeti možnost, da se za kratek čas umakne iz skupine, če začuti to potrebo.

Stopnja zadovoljenosti posameznikovih temeljnih potreb namreč določa stopnjo njegovega zadovoljstva »na delovnem mestu«. Brez šale, zadovoljstvo in kakovost odnosov sta najpomembnejša dejavnika za uspeh v vsakem okolju, tako delovnem kot šolskem, tako za odrasle kot otroke.

Neprimerni plavalni pripomočki
Na tržišču je veliko plavalnih pripomočkov za otroke. Pa so res vsi primerni? Je Fredov obroč primerna izbira za dojenčk...
5
Čas za vstajanje in počepanje
Kako dojenčku na pravilen način pomagati pri učenju vstajanja in počepanja, smo preverili pri Andreji Semolič.
3
Bolezen rok, ust in nog
Bolezen rok, ust in nog je virusna infekcijska bolezen. Najpogosteje prizadene dojenčke in otroke. Kako jo prepoznati, k...
3
Porodniški dopust
Pravico do porodniškega dopusta ima mati otroka, pod določenimi pogoji pa tudi oče otroka ali druga oseba ali eden od st...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Vsi štirje otroci so vegetarijanci
Pogovarjali smo se z Jasmino Kozina Praprotnik - antropologinjo, strastno tekačico, avtorico knjige Bela dama, ženo teka...
Kako dolgo naj otrok spi skupaj s starši?
Večerno sedenje ob otroku nikakor ni razvajanje, temveč nudenje podpore v umirjanju otrokovega sistema, ki se sploh po g...




spol
Lelly28 RR

Ko ste izvedele,da ste noseče katerega spola ste si želele, da bi bil otrok?