V zgodnjem otroštvu se začne oblikovati zaupanje, zato je takrat ljubezen do otroka sočutna skrb matere za njegove potrebe. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Pogosto srečujem ljudi, ki so stari 20, 30 ali 40 let, a to velja le navzven. V notranjosti pa kot da so ostali v zgodnjem otroštvu in še vedno pričakujejo ljubezen, ki je takrat niso dovolj dobili. In tam ostanejo, dokler se sami ne naučijo najti zadovoljstva v sebi.

Vsako obdobje ima svoje potrebe, kar pomeni, da imata pozornost in ljubezen staršev v vsaki starosti svoje posebnosti.

V zgodnjem otroštvu se začne oblikovati zaupanje, zato je takrat ljubezen do otroka sočutna skrb matere za njegove potrebe. Če je bila v tem obdobju mama nezanesljiva, je otroka zavrnila ipd., lahko to v otroku oblikuje dvom in strah za njegovo dobrobit.

Težave v odraslosti

V odrasli dobi je s temi ljudmi težko vzpostaviti stik, v odnosih pa pogosto partnerja postavljajo na preizkušnje in preglede zaupanja. V bližini drugih se lahko počutijo nemočne in ranljive.

Nekaj let kasneje, med 2. in 3. letom, se otrok uči samostojnosti in razvija samokontrolo. Če starši ovirajo razvoj na teh področjih – na primer, če neučakano in vztrajno delajo nekaj, kar bi otrok lahko naredil sam, ali nasprotno, pričakujejo, da bo opravil naloge, ki jih še ni sposoben – se oblikuje občutek sramu.

Če starši nenehno pretirano bdijo nad otrokom in so gluhi za njegove resnične potrebe, nastane dvom v lastne sposobnosti ter potreba po nadziranju okolja in samega sebe.

Tudi kot odrasli takšni ljudje, namesto da bi bili samozavestni, mislijo, da jih drugi opazujejo in obravnavajo s sumom ter neodobravanjem. Pojavijo se lahko obsesivno-kompulzivni simptomi ali paranoidni strah pred zasledovanjem.

Otroška radovednost in krivda

Ljubezen do otroka, starega med 3 in 6 let, pomeni spodbujanje samostojnih dejanj, podpiranje iniciative ter odobravanje radovednosti in ustvarjalnosti. Če starši v tem obdobju otroku ne dovolijo samostojnega delovanja in ga kot odgovor na njegove potrebe pretirano kaznujejo, se razvije občutek krivde.

Kasneje v odraslosti takšni »veliki otroci« nimajo dovolj usmerjenosti k ciljem in odločnosti, da bi si zastavili realne cilje ter jih dosegli. Poleg tega lahko stalni občutek krivde povzroči pasivnost, impotenco ali frigidnost, pa tudi psihopatsko vedenje.

Obdobje šolanja

V šolski dobi se oblikuje marljivost. Če ste v tem obdobju dvomili v otrokove sposobnosti ali njegov položaj med vrstniki, ga to lahko odvrača od učenja in oblikuje občutek manjvrednosti. Kasneje bo to ubilo zaupanje v njegove sposobnosti za učinkovito delovanje in bivanje v svetu.

Če otroci doživljajo šolske dosežke in delo kot edini kriterij, po katerem se presoja njihova vrednost, lahko kot odrasli postanejo le »delovna sila« v ustaljeni hierarhični družbi.

Kako pomagati svojemu notranjemu otroku

Predlagam, da podate roko pomoči svojemu notranjemu otroku in mu pomagate odrasti. Za začetek poiščite svojo otroško fotografijo ali si le predstavljajte otroka, ki živi v vas. Koliko je star? Kako izgleda? Kaj misli? Kdo je ob njem? Kaj ga muči?

Pogovorite se z njim …

Vzemite list papirja in dve svinčnika različnih barv: enega v desni, drugega v levi roki. Če ste desničar, desno roko uporabite za pisanje v imenu odraslega sebe, levo pa v imenu svojega notranjega otroka. Če ste levičar, obratno.

V dialogu sta le vi in vaš notranji otrok. Kdo bo prvi stopil v stik? Kako boste začeli pogovor? Odgovori na vaša vprašanja vas lahko presenetijo.

Ko ste otroka našli in začeli pogovor, je čas, da z njim vzpostavite odnos. Pogovarjajte se z njim kolikor želite. Vprašajte ga, kaj mu manjka. Dajte mu, kar potrebuje. Pokličite ga po imenu, povejte mu tople, lepe besede, pokažite mu svojo ljubezen. Svetujte mu.

Bodite mu takšen starš, kot bi si ga vi takrat najbolj želeli.

Vir: Uspesnazena.com