(Foto: Freepik.com)

/11 /11

Klavdija Hočevar Kastelic je ekonomistka, mama in ustanoviteljica zasebne demokratične šole samousmerjenega izobraževanja Lada Center, ki ponuja zasebno veljavni program izobraževanja mlademu človeku. Zelo kritično gleda na obstoječi javni šolski sistem in v ospredje postavlja pravice otrok ter staršev. V intervjuju za Ringaraja.net razloži, zakaj meni, da je trenutna ureditev v Sloveniji neustrezna, kaj pomeni demokratično izobraževanje in kakšno vlogo imajo starši pri odločitvah o izobraževalni poti svojih otrok.

Za začetek – kaj pravzaprav je zavod Lada Center in kako se razlikuje od javnih šol?

Lada Center je izobraževalni prostor, ki temelji na zasebno veljavnem programu. To pomeni, da se ne vključujemo v razvid šol z javno veljavnim programom in zato ne prejemamo javnega financiranja. Program oblikujemo glede na interese otrok in pobude staršev. Če ima otrok veselje do glasbe, drugi pa do tehnike, starši poiščejo mentorje, ki otroka podprejo. Moj cilj ni, da bi otrokom vsiljevali enoten program, temveč da lahko razvijajo to, kar jih resnično zanima.

Poudarjate, da je obvezno osnovnošolsko izobraževanje pri nas napačno razumljeno. Kaj s tem mislite?

Ko beremo Konvencijo o otrokovih pravicah v angleščini ali francoščini, je jasno zapisano, da je država obligatorna zagotoviti dostop do osnovnega izobraževanja – ne pa nujno osnovnošolskega v institucionalni obliki, kot jo poznamo v Sloveniji, ki je dejansko prisilno. Razlika je velika. Osnovno izobraževanje pomeni branje, pisanje, računanje in poznavanje človekovih pravic. Pri nas pa se to razume kot obvezna devetletna šola v javnem sistemu, brez prilagodljivega programa otrokovemu interesu, kr je direktna kršitev 29. člena Konvencije. To je ideološka interpretacija, ki omejuje starše in otroke, da je otrok obligatoren šoli (šoloobvezen) z vpisom, kar pomeni, da je mladoletnik zavezan k izpolnjevanju pogodbenih obveznosti.

V Sloveniji se pogosto pojavlja odpor do zasebnih šol in šolanja na domu. Zakaj mislite, da je tako?

Ker prevladuje mentaliteta strahu. Starši pogosto rečejo: »Otroka moram vpisati v šolo, ker me je strah, kaj se bo zgodilo, če ga ne.« Ta strah ni utemeljen na jasni zakonski podlagi, ampak na pritisku ljudi, ki so v službi ljudstvu. Državni uslužbenci, ki so zaposleni na različnih institucijah (Inšpektorat, ministrstvo, javne šole; s pomočjo uporabe CSD in Policije) – vsi nastopajo z avtoriteto proti staršu in družini, a v resnici mnogokrat brez jasnih pravnih temeljev. Poleg tega je v ozadju odpor do sprememb: vse, kar ni del obstoječega osnovnošolskega izobraževalnega programa, ki ga financira država (ZOFVI), se takoj vidi kot grožnja.

Kako pa odgovarjate na očitek, da otroci, ki niso v javnem šolstvu, niso dovolj socializirani?

To je mit. Moj otrok je, denimo, lahko vsak dan v stiku z ljudmi različnih starosti – od dojenčkov do starejših. V nam najbolj poznanem poslovnem modelu šol pa večino časa preživi z vrstniki v istem razredu, pet minut med odmori in to je to. Predvsem pa v strukturiranem vnaprej danem programu brez konsenz. Socializacija ni, da sediš z 20 enako starimi otroki ali pa stojiš v vrsti. Ravno nasprotno – v življenju se srečujemo z ljudmi različnih generacij in ozadij, s katerimi lahko uspešno delujemo, kadar je v konsenzu.

Ste tudi vložili ustavno pobudo. Kaj želite z njo doseči?

Na Ustavno sodišče smo dali pobudo, ker želimo, da staršem ni omejena pravica, da izberejo našo vrsto izobraževanja, gospodarska pobuda je namreč svobodna, kakor so svobodni tudi starši. Želimo, da se otrokom omogoči, da z zasebnim izobraževanjem normalno tudi napredujejo – tudi do gimnazije ali mature, saj je država po Ustavi Republike Slovenije dolžna zagotoviti vsem enake možnosti dostopa do izobrazbe, ne glede na ozadje.

Pogosto izpostavljate problem kakovosti javnega šolstva. V čem vidite največje pomanjkljivosti?

Največja težava je, da sploh nimamo jasnih meril kakovosti. Govorimo, da je treba kakovost krepiti, a če je nekaj že v osnovi nekakovostno, potem krepimo samo nekakovost. Otroci so preobremenjeni, veliko jih je na zdravilih, pojavlja se več samomorov, nasilja. To niso individualni problemi otrok in staršev, ampak posledica sistema, ki je rigiden, temelji na prisili, primerjanju in tekmovanju.

Kako pa v zavodu Lada Center ocenjujete napredek otrok?

Otroci imajo dostop do različnih načinov prikazovanja svojih kompetenc. Sodelujemo z avstrijskimi strokovnjaki in uporabljamo orodje, ki temelji na t. i. SMART modelu – cilji so postavljeni jasno, merljivo, dosegljivo, realno in časovno opredeljeno. Otroka ne kaznujemo, če nekaj ne gre, ampak ga spodbujamo, da razume proces in zna argumentirati svoje odločitve. Otroci so inovatorji svojega znanja, to je njihova intelektualna lastnina.

Bi lahko rekli, da se zavzemate za demokratično izobraževanje?

Da. V nekaterih državah, kot so Češka, Slovaška in Poljska, že obstajajo demokratične šole. V Sloveniji pa tega koncepta sploh ne poznamo. Pedagoški kader se o tem skoraj ne izobražuje. Kako lahko govorimo, da živimo v demokratični družbi, če naši otroci v šoli ne morejo izkusiti osnovne demokracije – da imajo glas, da so slišani in da lahko aktivno sodelujejo v odločitvah glede lastnega učenja in se jih jemlje skrajno resno?

Kaj bi bil po vašem prvi korak, da bi izboljšali šolski sistem v dobro otrok?

Najprej bi morali priznati, da otrok ni predmet sistema, ampak subjekt s svojimi interesi in potrebami. Drugo pa: staršem vrniti odgovornost in družini spoštovanje. Če se starš želi ukvarjati z izobraževanjem svojega otroka, mu mora biti to brezpogojno omogočeno – brez stigmatizacije, brez groženj in nepredvidljivih na daljavo kreiranih kazenskih ovadb.

Samo tako bomo staršem najprej dali jasen signal, da jim Ustava Republike Slovenije ščiti njihove človekove pravice, otrokom pa s tem damo možnost, da so tudi njihove pravice spoštovane, s tem pa imajo možnost v miru razvijati svoje talente. Samo kadar je mir in država spoštuje pravice vsakega subjekta (starš in otrok), takrat lahko mladi človek zraste v odgovornega in spoštujočega odraslega človeka.