/11 /11

Nočni strahovi so nekaj, kar v vsaj enem izmed obdobij odraščanja spoznajo vsi malčki. Starši reagiramo na otrokove strahove različno, vsakdo pač v skladu s svojim značajem, prepričanjem in tudi v skladu z dediščino svoje domače vzgoje. Nekateri načini so uspešnejši, drugi manj, nekateri pa stanje še celo poslabšajo. In če se otrok noč za nočjo prebuja v strahu, so še najbolj potrpežljivi starši čez čas že precej slabe volje, saj neprespanost ne vpliva dobro na naše počutje. Kaj bi otroku najbolj pomagalo? Poglejmo, kaj predlagajo strokovnjaki za otroško vzgojo.

Kako reagirate na otrokov strah?

Kako reagirate, kadar otrok ponoči joka, da ga je strah, ali kadar noče zaspati v svoji sobici, češ, da je v temnem kotu, omari itd. čudna senca? Nekateri starši skušajo otroka potolažiti z zanikanjem: »Traparija, saj v temi ni ničesar!« drugi z žaljivim primerjanjem: »Samo reve in dojenčki se bojijo teme!« ali pa po špartansko: »Bodi pogumen in ostani v svoji (temni) sobi!« pa tudi s sklicevanjem na razum: »V sobi ni ničesar nevarnega. Lahko ti prižgem luč.« Toda vse to otroku ne pomaga premagati strahu. In če bomo zmanjševali pomen njegovega strahu, lahko ranimo njegovo samospoštovanje.

Pokažite sočutje

Nekateri odrasli čisto pozabijo, kako jim je bilo pri srcu, ko so bili še sami otroci in so okusili nočne strahove. Zanje je seveda težko razumeti, česa se v temi boji otrok, saj je njegov strah na videz povsem iracionalen. Pa je pomembno, da otrokov strah sprejmemo. Laže se bo spopadel s strahom, če bo vedel, da ima podporo v najpomembnejših osebah svojega življenja, v svojih starših. Če otrok pove, da se boji teme, torej nikar ne recite: »Neumnost, velike punce se teme ne bojijo!« ampak rajši: »Tema je včasih res strašljiva.« Spodbujajte otroka, da govori o svojih strahovih. Poslušajte ga, ne da bi ga sodili.

Otroke je pogosto ponoči strah tedaj, kadar imajo podnevi še posebno stresna doživetja. Ste dobili še enega dojenčka? Je otrok zamenjal varuško ali vzgojiteljico? Je gledal lutkovno predstavo ali video film, pa ga je bilo strah? V takšnih primerih pomaga, če se z otrokom čim več pogovarjate o njegovih skrbeh in če mu jih pomagate zgladiti.

Pustite prižgano luč

Nočne lučke so odlična rešitev za otroke, ki se bojijo teme. Preverite pa, ali je luč taka, ki lahko varno gori vso noč, ne da bi se pregrela ali vžgala! Lahko bi tudi pustili prižgano luč na hodniku, otroku pa odprta vrata. V napol temni sobi silhuete oblačil, zaves in omar niso več videti tako prikrito zlohotne; kot da bi le še čakale na trenutek, ko otrok zapre oči, da ga pokončajo. Vas skrbi, da bi otrok dobil čudne spalne navade? Večina otrok pri petih ali šestih letih nočne lučke tako ali tako ne potrebuje več. Tedaj spoznajo, da v temi čisto zares ni ničesar. So pa tudi otroci, ki se strahu pred temo ne znebijo. To ni nič takega, kar bi vas moralo skrbeti, saj je spanje z nočno lučko zares nedolžna navada.

Pomagajte mu preiskati sobo in postavite stražo

Včasih pomaga, če ima otrok občutek, da so njegovi straši gospodarji hiše, tudi kadar vlada tema. Zato pazljivo preiščite njegovo sobo, ugotovite, da ni nikjer ničesar, in potem poskusite s kakšno izmed »zarotitev«. Poznate tisto »Strahec grdi, ti bavbav, z mano se ne boš igral, pičim te in rečem BUUU, pa izgineš brez sledu!« Lahko bi narisali tudi »moro« in jo obesili na vrata in okno njegove sobice. Marsikje po Sloveniji so si tako pomagali pred nočnimi morami še do nedavnega. Če ne bi pomagalo, jih ne bi vrezovali v vratne podboje!

Seveda ne morete biti čisto vedno ob otroku, kadar ga je strah. Lahko pa bi vam pomagal kakšen še posebno pogumen medvedek, ki se teme prav nič ne boji. Otroku lahko zagotovite: »Vem, da ni strahov v tvoji sobici. Če pa bi kakšen prišel, ga bo pregnal medvedek!« Včasih pomaga tudi, če otroku obesite okoli vratu »amulet zoper strahove«.

Tolažite ga, a nikar ne pretiravajte!

Vsi otroci potrebujejo starše, da so jim v oporo, kadar jih je strah. Ni res, da postanejo slabiči, če jih potolažimo vedno, kadar jih je strah. Občutek, da je mogoče najti varen kotiček pri starših, jih krepi! Brez skrbi jih lahko tesno objamete in pobožate. Ko zapuščate otrokovo sobico, pustite vrata odprta, saj je otroke manj strah, če slišijo domače zvoke gibanja staršev.

Nikar pa ne pretiravajte s tolažbo in varnostnimi ukrepi, da ne bo otrokova težava postala večja, kot je v resnici. Otrok lahko prične verjeti, da ga v resnici ogroža nekaj zelo nevarnega, čemur ste tudi vi sami komaj kos. In še nekaj: ne govorite o otrokovih strahovih z drugimi, sploh pa ne tako, da bi otrok lahko začutil vaš posmeh. Prihranite besede zanj, še posebno, če je pokazal vsaj malo poguma.

Najbolje bo, če otroku pokažete z vzgledom, da se teme ne bojite. Prej ali slej se bo naučil, kako ostati pogumen v temi. Nikar ne spodbujajte otrokovih strahov! Ne govorite o temi kot o nečem strašnem, kar skriva v sebi »vrata« v vse, kar je zlo in strašno.

Kaj pa pozitivne izkušnje?

Otrok naj meni, da je njegova soba varno pribežališče, prava mala utrdba. Nikar ga tja ne pošiljajte za kazen. Če je le mogoče, naj tudi temo povezuje z dobrimi občutki. Kadar vas ponoči kliče, ker ga je strah, raje ne prižigajte luči. Potolažite ga v temi. Preden zaspi, se z njim pogovarjajte v zatemnjeni sobici o prijetnih rečeh, recimo, kako bo na praznovanju rojstnega dne. Poiščite otroške knjige, ki govorijo o otrocih, ki so strah okusili in ga premagali.

Spremljajte otrokove popoldanske in večerne dejavnosti. Ne dovolite, da gleda risanke in filme s strašljivo vsebino. Nikar ga ne disciplinirajte z grožnjami kot: »Te bo baubau vzel, če ne boš priden!« Seveda ni mogoče otroka povsem obvarovati pred vsem, kar ga čez dan prestraši (niti ni smiselno), saj se otroci pač vključujejo v življenje izven doma. Poskrbite pa, da slabega ne bo več, kot otrok zmore prenesti. In če se zgodi kaj slabega, mu stojte ob strani!

Članek objavljen v Moj malček, marec 2006