|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Nasilje ni samo fizično nasilje, še globlje v dušo in telo prodre groba beseda, grafična podoba nasilja, vzdušje nevzdržne napetosti ... Ali nasilne podobe v medijih škodujejo otroku, ga delajo agresivnega ali prestrašenega, ga zanamujejo?

image
/11


 

»Ne morem misliti na nič drugega, ne morem se skoncentrirati. Nikakor se ne morem pomiriti, se potolažiti! Slike so mi popolnoma napolnile glavo in ne morem se jih otresti! Zakaj sem to videla! Ob tem se počutim nemočno in krivo, pa ne vem, zakaj!? Pa še ta občutek, da bi kar bruhala! Gnus! Kot da na svetu ni več varnega prostora, kjer bi se lahko sprostila in zadihala, zaspala, se končno spočila … «

 

Kaj je nasilje?

Zatakne se nam že tukaj. Je nasilje samo to, da otrok čuti bolečino na lastnem telesu, ko ga udarimo, zlasamo, povlečemo za ušesa ali celo pretepemo? Je nasilje tudi, ko mu rečemo, da je len, butast, da iz njega ne bo nič? Je nasilje, če otrok živi »samo« v vzdušju nasilja, ko se ne ve, ali bo mama zakričala na očeta, ali bo oče mamo udaril, ji grozil? Nasilje ni samo fizično nasilje, še globlje v dušo in telo prodre groba beseda, grafična podoba nasilja, vzdušje nevzdržne napetosti ... Vse to je skrajna oblika nasilja do otroka.

 

Biti priča nasilju pomeni biti žrtev nasilja

Nasilje se ne pojavlja le v neposredni obliki. Večinoma še težje doživljamo nasilje, ki smo mu samo priča. Kako se počutimo, če smo npr. udeleženi v prometni nesreči, kjer sicer nismo poškodovani, težje poškodovan pa je nekdo drug? Se nas te slike, vzdušje zares ne dotakne, zares nimamo posledic (nemoč, občutek izgube kontrole, krivda, jeza, žalost, občutek krivice itd.)? Če pa je otrok priča nasilju (četudi skozi steno kričanje samo sliši), pa mu to ne pusti posledic?

 

Zakaj se nasilje tako globoko usede v našo dušo in telo?

Naše telo ima vgrajene mehanizme, ki mu omogočajo, da se ohrani pred uničenjem, saj uničenje telesa pomeni smrt. Če je telo v nevarnosti, se sproži mehanizem boja ali bega. Z nevarnostjo se torej spopademo ali zbežimo na varno. Kaj pa, če je varno zavetje (starš) tisto, ki je vir nasilja? Takrat otrok nima izbire: s staršem se ne more boriti, ker bo vedno premagan. Zbežati ne more, saj v njegovem svetu ni bolj varnega kraja, kot je ravno starš. Ker ne more prenesti te nevzdržne bolečine, otrok dejansko »zamrzne«: telo doživi kratek stik. Da ne bi čutil bolečine, se od telesa odcepi. Poznamo občutek, kot da bi se stvari, ki se mi dogajajo, dogajale nekomu drugemu ali kot da sebe in dogajanje gledamo nekje izven sebe!

V takih situacijah se počutimo popolnoma nemočne, zato jo moramo preprosto prenesti. Kam gre vsa energija za boj in beg? Potisnemo jo globoko v telo, saj bi bilo čutiti jezo in krivico preveč nevarno. Ko odrastemo, vzorec izkušnje zraste z nami, tudi nemoč. Ko odrastemo, v nasilnih situacijah torej zamrznemo in nasilja ne prepoznamo, saj smo se naučili, da bi bilo to nevarno, ali pa odreagiramo nasilno (lahko se nam celo stemni pred očmi) in se čudimo vsemu temu nasilju v nas. V obeh situacijah odreagiramo na osnovi nemoči pred nasiljem.

 

Odrasla sem, zdaj nisem več tako nemočna!

Odrasel sem, zdaj lahko nekaj storim! Zdaj nisem več na milost in nemilost odvisen od nasilnega starša, zdaj imam moč, da nasilje ustavim – tuje in moje! Da pa bi to naredila, moram priti v stik z vsebinami, ki sem jih potlačila vase takrat, ko jih ni bilo mogoče izraziti. Kaj bi takrat z menoj naredil oče, če bi zakričala, naj neha? Bi »zbil« še mene? Bi se plaz maminih žaljivk vsul še name, če bi zakričal, naj neha? Ja, takrat sem bil-a zares nemočna in odvisna, zdaj nisem več!

 

Kaj pa nasilje v medijih?

Pri nasilju v medijih pa povzročitelj ni moj starš …

Pri nasilju v medijih povzročitelj res ni starš. Otrok torej ohrani zatočišče, kjer, ko vidi nasilje na televiziji, plakatih, v glasbi itd., najde varnost, razlago, tolažbo, pomiritev.

 

… zaščititi pred njim pa me ne zmore!

Vendar navadno ni tako idealno. Starši, ki dovoljujemo, da je otrok izpostavljen nasilju, se ne zavedamo, da že sama slika, prizor, nasilna zgodba, erotični oz. spolni akt, sproži vzdušje nasilja, ki ga otrok kot spužva vsrkava. Otrok še nima mehanizma, da bi si stvari razložil: ne ve, da je to samo film, da je spolnost nekaj normalnega itn. Ti dražljaji so za otroka prehudi, da bi jih njegovo telo in psiha zdržala. Stanje otrokovega telesa takrat je podobno, kot bi v napravo, ki potrebuje elektriko nizke napetosti, spustili visokonapetostni tok. Pride do pregorevanja. Otroci doživljajo telesne reakcije, ne morejo spati, imajo nočne more, glavobole, so nemirni itd., ali pa se preprosto odcepijo od teh čutenj, od svojega telesa in ne čutijo strahu. Mislimo, da so tako pogumni, dejansko pa so to v sebo globoko zlorabljeni otroci.

Otroci (in tudi odrasli), ki so (bili) izpostavljeni tovrstnemu nasilju oz. zlorabi rečejo: »Ne morem misliti na nič drugega, ne morem se skoncentrirati. Slike so mi popolnoma napolnile glavo in ne morem se jih otresti! Zakaj sem to gledal-a!« Bojijo se vsake sence ali pa kar naprej iščejo prizore, da jih lahko podoživljajo in vsaj takrat nekaj čutijo, dejansko postanejo zasvojeni z nasiljem ... Kot je čutiti, so taki otroci ves čas pod stresom, ki lahko vodi direktno v psihično ali fizično bolezen, če starši tega stresa ne prepoznamo in če otroka ne potolažimo, umirimo, mu ne damo tiste varnosti, ki jo potrebuje za normalen razvoj.

 

Ali me starš sploh lahko zaščiti pred vseprisotnim nasiljem?

Dejstvo je, da otrok pred nasiljem ne moremo zaščititi popolnoma. Dogaja se v vrtcu, šoli, v trgovini, pri sosedih, v zgodbah, risankah, revijah, glasbi … Edina zaščita, ki jo svojemu otroku lahko damo, je informacija. Glede na njegovo razvojno stopnjo mu lahko razložimo različne pojave:

  • »Gospod se je drl, ker je bil jezen, nesrečen, nemočen! Ni naredil prav in prav je, da ga je prodajalka ustavila in se z njim prijazno pogovorila!«
  • »Učiteljica ni naredila prav, da je obtožila tebe, čeprav ste razgrajali vsi. Prav je, da ji poveš! Če želiš, se greva pogovoriti skupaj!«
  • »Ne vem, zakaj je tisti gospod v reklami za film streljal in je bila kri povsod! Ja, grozno je to videti, ampak ti si varen, lahko mi zaupaš! Od zdaj naprej bova pazila, da ne boš več videl teh reklam!«
  • »Ni fino, da moraš poslušati svojo sošolko, ki stalno govori o kondomih in povsod vidi spolne organe! Kako jo lahko ustaviš? Ji lahko poveš, da tega ne želiš poslušati, ker te od teh slik, ki si jih predstavljaš, vsak dan boli glava?«

Da pa bi starši to naredili, moramo sami biti v stiku s tem, kaj je nasilje in kako se počutimo sami, ko smo (bili) žrtve mi. Zavedati se moramo tudi dejstva, da imamo kot odrasli že zgrajene obrambe pred nasiljem (npr. vemo, da je samo film, vemo, da neko dejanje nima veze z nami, naredimo načrt, kako se bomo naslednjič zaščitili itn.). Vedeti moramo, da otrok vse sprejema neposredno in v sedanjem trenutku: resnično je tisto, kar se dogaja tukaj in sedaj in dogaja se meni in zaradi mene!

 

Nasilje lahko omejimo!

Otroke lahko naučimo ravnanja ob nasilju:

  • jim povemo, kaj je nasilje, da ga bodo prepoznali in poimenovali,
  • jih naučimo, kako ravnati, kako se braniti,
  • jih naučimo, kako se zaščititi, nasilje oz. njegove učinke preprečiti (preventiva).

Otroci bodo razumeli, zakaj jim ne dovolimo gledati risank s preveč nasilja, pornografije, reklam za akcijske filme. Razumeli bodo, da jim te slike tako napolnijo možgane, in tako ostane le malo prostora za lepe stvari. Misli pa vplivajo na ravnanja, čutenja, vrednote itd. Res želimo, da naši otroci odrastejo z vrednoto, da je nasilje in zloraba nekaj normalnega?

 

www.zdi-krog.si

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Velikonočne ustvarjalne ideje
Pomlad se prebuja in izza grma že kuka – velikonočni zajček! Krasno, še ena priložnost za tematsko ustvarjanje! Idej je ...
15
Kako ustvariti umetniške pirhe?
Pri pisanih pirhih lahko resnično sprostite svojo domišljijo in dovolite, da pride do izraza vaša umetniška žilica. Pogl...
10
Zabavne velikonočne igrice
Velika noč je tudi zaradi simpatičnih velikonočnih opravil in iger, eden najbolj razburljivih praznikov za otroke. Zelo ...
9
Pisanka za Karolino
Kot vsi drugi otroci tudi deklica Karolina v teh dneh že veselo pričakuje darilo velikonočnega zajčka. Največje in najle...
8



BLOG: Od hiše do hiše, od vrat do vrat ...
Včasih se mi zdi, kot da je tudi pust postal instanten. Hitro po kostum v najbližjo trgovino, malo naokrog po sladkarije...
BLOG: Kaj pa, če nočem biti "samo"...
Sem slaba mama? Prevec delam? Premalo dam sebe otrokom? Sem sebična, ker uživam še v toliko drugih stvareh in ne samo v ...




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?