S sistemom žetoniranja otroku zelo jasno sporočamo, da nas v resnici ne zanima, kakšni občutki so ga pripeljali do določenega vedenja in kaj pravzaprav sploh čuti, pomembno je le, da se "pravilno" vede.
Otrok, ki ga vzgajamo s semaforjem lepega in grdega vedenja, se nauči, da določeno vedenje in občutki enostavno niso dovoljeni, zato jih vse bolj potlačuje.
(Freepik.com)
Tudi vas mika, da bi pri vzgoji svojega otroka uvedli sistem nagrajevanja in kaznovanja z žetoni, semaforjem, nagradnimi pikami ali drugimi podobnimi načini, ki jih ponekod uporabljajo celo v vrtcih in šolah?
Preverili smo, zakaj vzgojni strokovnjaki takšen način vplivanja na otrokovo vedenje močno odsvetujejo.
1. Vedenje namesto občutki
Sistem nagrajevanja in kaznovanja z žetoni je na prvi pogled videti zelo nedolžen: če se otrok vede v skladu z družinskimi pravili in dogovorom, prejme nagradni žeton, če se vede "grdo", ga izgubi in s tem tudi možnost nagrad, ki si jih želi. In tako ga lepo počasi - žeton po žeton - peljemo do cilja, ko bo usvojil vsa pravila "lepega vedenja".
Toda, že osnovno znanje razvojne psihologije v hipu poruši to vzgojno iluzijo. Če se namreč zavedamo, da je otrokovo vedenje vedno le zunanji izraz otrokove notranjosti, se bomo kot starši, ki nas zanima, kaj otrok čuti in misli, vedno znova preusmerjali iz otrokovega vedenja na otrokove občutke, ki so ga pripeljali do bolj ali manj zaželenega vedenja.
S sistemom žetoniranja pa otroku zelo jasno sporočamo, da nas v resnici ne zanima, kakšni občutki so ga pripeljali do določenega vedenja in kaj pravzaprav sploh čuti, pomembno je le, da se "pravilno" vede. Tako z žetoni otroka pravzaprav učimo potlačevanja občutkov in ga vzgajamo popolnoma enako kot avtoritarni starši, ki otroka za vsako "grdo" vedenje kaznujejo.
PREBERITE TUDI: Kazenski stol ubija integriteto, odnos in ljubezen
2. Potlačevanje namesto učenja samoregulacije
Otrok, ki ga vzgajamo s semaforjem "lepega" in "grdega" vedenja, se nauči, da določeno vedenje in občutki enostavno niso dovoljeni, zato jih vse bolj potlačuje. Tako zamudi dragoceno lekcijo samoregulacije, ki jo lahko usvoji le v varnem prostoru, kjer lahko izrazi to, kar čuti. Pa četudi na način, ki drugemu ni všeč ali ni v skladu z družinskimi pravili.
Tako kot velja za učenje hoje in pisanja velja tudi za učenje izražanja čustev - potrebna je vaja in varno okolje, kjer lahko delaš napake, se iz njih kaj naučiš in tako rasteš. Če napake niso dovoljene, je preprečen tudi proces učenja.
V sistemu žetoniranja ali vzgoje z vedenjskim semaforjem tako otrok vsa tista čustva, ki bi ga lahko pripeljala do "rdeče luči na semaforju", potlači ter je vse dlje od zdrave integracije in učenja samoregulacije.
PREBERITE TUDI: Kaj storiti, ko je otrok agresiven?
3. Povsem spregledan otrok in odnos z otrokom
Če se v vzgoji usmerimo le ne otrokovo vedenje, otroka v resnici povsem spregledamo in mu niti približno ne dajemo potrditve, da je ok točno takšen kot je, z vsemi šibkimi točkami vred, kar je osnova zdravega samosprejemanja in samospoštovanja.
Tako kot spregledamo otroka pa spregledamo tudi naš odnos z njim, ki temelji le na tem, ali se otrok vede "lepo" ali "grdo". Otrok zelo kmalu dobi občutek, da je vreden ljubezni le, če se vede "pravilno" ter tako vse bolj izgublja zaupanje vase in tisti notranji kompas, ki ga veliko ranjenih odraslih išče leta in leta.
Ali zares želimo svojemu otroku sporočiti, da ga imamo radi le takrat, ko se vede tako kot mi pričakujemo od njega?
PREBERITE TUDI: Ganljivi otroški odgovori - Kaj je ljubezen?
4. Otrok je vse bolj poln občutkov krivde in sramu
Kakršenkoli sistem nagrajevanja in kaznovanja, ki je usmerjen na "pravilno" vedenje, v otroku prebuja vse več občutkov krivde in sramu (ko mu ne uspe se "lepo vesti"), ki sta glavna gonilca za zasvojenosti ter številne druge psihične težave.
Zaradi občutkov krivde in globokega sramu (prepričan je namreč, da takšen kot je, ni ok, saj mu je to zelo jasno pokazal semafor lepega vedenja, in mora zato pravega samega sebe skriti, se ga sramovati) lahko otrok vse bolj prevzema vlogo nemočne žrtve ali maščevalnega nasilneža, ki svojo bolečino prenaša na šibkejše.
Si res želimo, da naš otrok postane žrtev nasilja ali "bully"?
PREBERITE TUDI: Sramežljiv otrok - Kako mu pomagati?
5. Globoka osamljenost in občutek nevrednosti ljubezni
Če starša zanima le to, kako se vedeš, se seveda počutiš vse bolj samega, osamljenega in nevrednega starševske ljubezni. Ko ti ne uspe se "pravilno" vesti, pa se poleg tega počutiš še strašno krivega ter te je sram lastnih občutkov, misli in dejanj. Ni čudno, da se iz dneva v dan počutiš vse bolj kot slabič in slaba oseba, ki jo je treba čim bolj skriti pred drugimi.
In tako otrok vse bolj izgublja stik s samim sabo, saj v resnici sam pred sabo beži. Če ga starš ni sposoben sprejeti tudi takrat, ko se vede "poredno", nesramno, nespoštljivo, neljubeče, agresivno ... kako naj se sam sprejme? Če je namreč za razvoj odraslega dovolj, da se sam uzre in sprejme, otrok najprej potrebuje uzrtost in sprejetost pri staršu.
S tem, ko otrokovega "grdega" vedenja in občutkov, ki so ga pripeljali do takšnega vedenja, nočemo niti videti, tako rekoč zavračamo del otroka in mu s tem onemogočamo zdrav razvoj. To, kar smo s sistemom žetoniranja želeli doseči.
Morda nam bo z dosledno in strogo vzgojo na videz uspelo vzgojiti otroka, ki se "lepo" vede, toda njegova notranjost bo povsem porušena ter daleč od poti razvoja v čustveno celovito in zdravo osebo.
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: