Če otroka, ki svojih čustev razvojno še ne zna nadzirati, pošljemo v svojo sobo ali na kazenski stol, ga tako rekoč zapustimo in mu v resnici sporočamo, da nas ne zanima, kaj čuti in kaj ga je prignalo do tega, da se je neprimerno vedel.
Vsako kaznovanje poruši naš odnos z otrokom. Pa četudi ga po koncu kazni objamemo in smo spet prijatelji. (Foto: Arhiv)
Če sta bila v starih časih tradicionalna načina kaznovanja porednih otrok klečanje na koruzi in tepež s pasom po riti oziroma kamor je pač padlo, če je bil otrok zelo poreden, imamo v sodobnem času "bolj mile" načine kaznovanja.
Od tega, da starši otroka, ki se je vedel neprimerno, pošljejo v svojo sobo ali drug prostor, da malo premisli o svojem grdem vedenju, do kazenskega sedenja na kazenskem stolčku. Obeh metod se poslužujejo tudi nekatere vzgojiteljice v vrtcih, ne samo starši.
Porednega otroka je vendarle treba najprej izolirati od družbe (še posebej, če je bil agresiven do drugih otrok) in mu s kaznijo pokazati, da tega početja pri nas ne odobravamo.
Toda, je takšno kaznovanje zares prava pot, ki bo otroka naučila primernejšega vedenja?
Otroka pustimo samega s čustvi
Če otroka, ki svojih čustev razvojno še ne zna nadzirati - kot pravi Jesper Juul, otrok potrebuje 18 let, da se nauči na socialno sprejemljiv način izražati tako negativna kot pozitivna čustva! -, pošljemo v svojo sobo ali na kazenski stol, ga tako rekoč zapustimo in mu v resnici sporočamo:
"Ne zanima me, kaj čutiš in kaj te je prignalo do tega, da si se tako neprimerno vedel. Tega ne dovolim in pika! Zato kar lepo sam ugotovi, kako se boš soočil s temi čustvi in sam poišči rešitev, da se boš naslednjič lahko vedel pravilno."
Otrok, še posebej če je mlajši, ne le, da ne ve, kaj storiti s čustvi, ki ga prelivajo, temveč jih ne zna niti prepoznati. In kako naj sedaj sam poišče rešitev?
Če torej želite otroku zares pomagati, da se nauči boljšega nadzora nad lastnimi občutki in vedenjem, mu najprej pomagajte, da se pomiri v vaši varni in ljubeči bližini (če jo hoče seveda), potem pa mu pomagajate izraziti vsa občutenja, ki so ga prignala do izbruha oziroma neprimernega vedenja.
Šele, ko se boste uspeli vživeti v njegovo čustvovanje in ga bolje razumeli, mu boste tudi lahko zares učinkovito pomagali - z nasveti in seveda zgledom, ko boste naslednjič sami v podobnem vrtincu čustev.
PREBERITE TUDI: BLOG - Jeza kot prijateljica?!
Prezrtje otrokovih čustev ruši otrokovo integriteto in naš odnos z njim
Ko otroka s kaznovanjem, ki ga zanima samo primerno vedenje, ne pa otrokova notranjost, njegova čustva in torej otrok takšen kot je, prezremo, mu vsakič nekoliko porušimo njegovo integriteto in zdravo samospoštovanje.
Poleg tega to, da nas ne zanima, kaj otrok čuti, tudi ni lastnost varnega, sprejemajočega in ljubečega odnosa, zato vsako kaznovanje poruši tudi naš odnos z otrokom. Otrok nam vse manj zaupa, saj se ob nas počuti vse manj varnega. Pa četudi ga po koncu kazni objamemo in "smo spet prijatelji".
Seveda je prav, da otroku, ki je iz jeze recimo uničil igračo, to igračo vzamemo in mu ne kupimo nove, saj je to naravna posledica njegovega dejanja. Toda to, da zaradi tega, ker je sestro udaril, mora sedeti na kazenskem stolu (ker kazen pač mora biti), pa ni naravna posledica, temveč izkazovanje starševske premoči in ustrahovanje otroka.
Če je otrok kaznovan zato, ker je recimo nekaj storil sorojencu, bo kaznovanje negativno vplivalo tudi na njegov odnos do brata oziroma sestre. Ga bo vse bolj "sovražil", saj je bil zaradi njega tako nepravično kaznovan, in bo zato sorojencu še bolj nagajal ter bo še večkrat kaznovan ... in začaran krog je sklenjen.
PREBERITE TUDI: Zakaj je otrok najbolj poreden doma?
Če kazenski stol ni primeren za odraslo osebo, ni primeren tudi za otroka
Otrok zares ni enak in enakopraven odrasli osebi, toda je pa enakovreden. Četudi je mlajši, manjši, manj sposoben in vešč ter ima manj pravic in dolžnosti. Ravno zato, ker smo odrasli močnejši, sposobnejši in zrelejši, smo 100% odgovorni za kakovost odnosa z otrokom in moramo biti še toliko bolj pozorni, da svoje vsesplošne premoči ne zlorabljamo. Tudi tako, da otroka kaznujemo, ker se ni vedel tako, kot od njega pričakujemo.
Ko se boste torej naslednjič spraševali, ali je neka "kazen" primerna za otroka, se vprašajte: Kako bi se sam/a počutila, če bi me na tak način kaznoval partner, ker se nisem vedel/la po njegovih pričakovanjih?
Kazen v resnici ne spada v noben ljubeč in medčloveški odnos. Sociologi in psihologi so že pred desetletji ugotovili, da kriminalce kot družba kaznujemo zgolj zato, da s tem drugim pokažemo, česa v naši družbi ne toleriramo, toda kriminalcem z zaporno kaznijo prav nič ne pomagamo, da bi postali boljši ljudje. Zato pa je toliko povratnikov. V družbi in družinah.
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: