|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Žene in mame hrepenimo po partnerju, očetu, ki se neizmerno veseli rojstva otroka, saj čutimo, da je otroka začutil, ga sprejel, bo zanj bolj skrbel, ga imel rad. Kaj pa, če se očka »preveč naveže« na svojega dojenčka?

image
V prvih mesecih starševska vloga precej posrka partnerski odnos.
/11


»Ko mu pogledam v oči, vidim tisto odprtost, globino in ranljivost, ki me popelje tja, kjer je še bilo varno biti to, kar sem: pristen jaz. Ob tem pozabim na ostali svet. Moj otrok in njegove oči, njegova radost in iskrenost postaneta ves moj svet. Počutim se dobro, končno sem srečen in ne razumem, zakaj …?«


Rojstvo otroka je kot prva zaljubljenost, ki traja

Tudi tako, kot je opisano zgoraj nekateri očetje doživljajo rojstvo svojega otroka. Rekli bi: »Hvalabogu, na svetu še obstajajo moški, ki zmorejo biti očetje!« Žene in mame hrepenimo po takem partnerju, saj čutimo, da je otroka začutil, ga sprejel, bo zanj bolj skrbel, ga imel rad. Navdušene smo, ko gledamo novopečenega očka, kako z okornimi in počasnimi gibi, da ga ne bi poškodoval, prvič previje otročka. Mislimo si: »Zdaj smo srečna družina!« Čutimo, da naš partner opravlja po naravi dano nalogo: ščiti otroka, ščiti družino. Ob tem se tudi me same počutimo varne, saj vemo, da je ob očetu na varnem tudi otrok.

 

Kaj se dejansko dogaja?

V ozadju pretiranega zaščitništva je navadno strah: strah, dvom v to, ali bom dober oče, ali bom znal poskrbeti za otroka, se bom znal soočiti z izzivi, neprespanimi nočmi … Tem strahovom se lahko pridruži še dvom v to, ali je moja žena zares dobra mama, saj za svojega otroka želim najbolje! Ob tem pa sem popolnoma nemočen, saj ne morem kontrolirati, ali ima otrokova mama dovolj mleka, ali je čustveno dovolj odzivna in topla itn. Ob nemoči je vedno prisotna tudi (večinoma nezavedna) jeza, ki me žene v to, da nekaj storim, da rešim problem. Strah in dvom tako skušam obvladati s kontrolo nad stvarmi, reakcijami, ravnanji … : mojimi in ženinimi.


Pretirano zaščitništvo

Včasih pa se očka »preveč naveže« na svojega dojenčka ali malčka in otrokovo mamo začne doživljati kot ogrožujočo. Čuti, kot da bi moral otroka, deklico ali dečka, pred mamo zaščititi. Mama ga ne prime več prav, ga pregrobo previje, ga ne nahrani zadosti, ni dovolj nežna, se z njim ne ukvarja dovolj … Ta sindrom navadno prepoznamo pri preveč zaščitniških mamah, ki ne verjamejo, da je otrokov oče sposoben za otroka poskrbeti tako, kot bi poskrbele same. Tukaj je situacija obratna. Kakor očetje ob preveč zaščitniških mamah oz. ob mamah, ki želijo imeti vse pod nadzorom, se tukaj mame začnejo počutiti nesposobne, odrinjene, izključene. Ali se trudijo narediti »vse prav«, ali se jezijo in dopovedujejo, se kregajo in očitajo, nato počasi obupajo, se navadno zaprejo vase, padejo v depresijo ali jih (kot v primeru, ko vse to doživljajo očetje) odnese v svet: v kariero, med prijateljice, v telovadnico itn.


Korenine negotovosti

Korenine našega strahu in jeze navadno segajo v lastno otroštvo in pretekle odnose s pomembnimi osebami. Ob lastnem otroku in njegovi ranljivosti se odpre tudi moja lastna ranljivost. Čeprav se navadno tega ne zavedam, se ob svojem otroku spomnim lastnega otroštva in lastne, mnogokrat spregledane in včasih grobo poteptane ranljivosti. Spomnim se bolečine, ki pa je navadno ne vidim v sebi, zelo močno pa jo doživljam ob svojem otroku. Npr. če mama ni zmogla odgovoriti na potrebe jeznega fantka, ki je uveljavljal svojo voljo, ga ni uspela pomiriti in ga je puščala samega, ga kaznovala, bo ta fantek, ko bo oče, dvomil v materinsko sposobnost odgovarjanja na otrokove potrebe. Hkrati pa bo čutil nujo, da otroka zaščiti, saj njega ni zaščitil nihče. Ali pa se je po tolažbo obračal na očeta, ki ni zmogel toliko odnosa s svojo ženo, da bi se lahko umirila in odgovorila na otrokove potrebe.


Pretirana skrb za otroka ni otrokova potreba, je nezavedna skrb za lastne otroške potrebe

Tisto, kar nas »zapelje« v pretirano skrb za otroka, je varnost odnosa z otrokom. V odnosu z otrokom čutimo, da nas potrebuje in nas bo vedno potreboval. V takem odnosu se počutimo varne, čutimo, da tukaj ne bomo prizadeti, zavrnjeni, kot smo v drugih odnosih že tolikokrat bili. Otrok bo to našo preteklo bolečino, potrebo hitro začutil in se bo obnašal v skladu z njo: za nas bo skrbel tako, da bo sprejemal vse, kar mu dajemo in ne bo tvegal, da bi nam postavil mejo in rekel ne, saj čuti, da bi nas takrat preveč prizadel in nas celo izgubil. Npr. če bo punčka čutila, kako rad ji očka kupuje lepe oblekice, jih bo oblekla tudi zato, da bo očka vesel, saj bo takrat zagledala tisto iskrico v njegovih očeh, ki govori, da jo občuduje in jo ima rad. Le, če bo dovolj varno, če bo čutila, da jo bo očka imel rad tudi, če mu pove, da ji določena oblekica ni všeč, se bo tvegala upreti in reči, da bi raje oblekla kaj drugega.


Skrb in spoštovanje

Ob otroku, še posebej ob prvem, se mladi starši vedno počutimo vsaj malo negotove, saj je to kot nova služba, za katero si se sicer pripravljal, študiral, se učil, ne veš pa, ali boš delo tudi dejansko obvladal. V prvih mesecih otrokovega življenja je zelo »normalno«, da se toliko ukvarjamo z »njegovim veličanstvom dojenčkom«, da starševska vloga precej posrka partnerski odnos. Nekateri partnerji (ali eden od partnerjev) pa takrat, ko postanejo starši, prenehajo biti partnerji in (p)ostanejo samo starši. Vso svojo energijo posvetijo otrokom, »živijo za otroke«. Otroci tako postanejo center družine, s tem pa jim je naloženo ogromno breme odgovornosti: čutijo, da morajo vso to skrb staršem vrniti, saj brez tega starši ne morejo preživeti. V drugih primerih pa otroci to skrb jemljejo kot samoumevno, starši pa ostajamo razočarani, ker za vse, kar smo vložili, nismo deležni niti spoštovanja. Kako naj nas otroci spoštujejo, če ne spoštujemo samih sebe in svojih potreb?


Skrb za partnerstvo je otrokova potreba

Če si ob otroku dovolim biti »samo« dovolj dober oče (oz. dovolj dobra mama) in se poslovim od neuresničljive težnje biti idealen oče, zmorem slišati in poskrbeti tudi za lastne potrebe. Poleg tega, da sem oče, mama, sem tudi moški, ženska. Potreb, ki izhajajo iz mojega moškega oz. ženskega sveta nikakor ne morem in ne smem zadovoljevati v odnosu z otrokom (ker bi bila to zloraba otroka). Otrok mi ne more dati odgovora na vprašanje, kdo sem kot moški, ne more me narediti moškega, ne more me osrečiti. Mnogo je otrok, ki čutijo, da je sreča staršev odvisna od njih. Postanejo popolni otroci (tudi, ko odrastejo), a vedno razočarani in izpraznjeni, ker kljub temu, da so jima podarili svoje otroštvo, niso zmogli osrečiti očeta in/ali mame.

Lahko sem srečen, srečna ob svojih otrocih, se jih veselim kot starš, lastno srečo kot moški, ženska pa lahko najdem le v odraslih odnosih. Otroci bodo vedno želeli, da bi oče našel srečo ob njihovi mami, mama pa ob njihovem očetu. A včasih so rane pregloboke …


www.zdi-krog.si

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Ustvarite si velikonočno čarobnost kar doma
Pripravili smo nekaj idej, ki bodo zagotovo prinesle veliko veselja in čarobnosti v vaš praznični dom. Skupaj bomo spekl...
23
Nižanje imunskega sistema
Naše telo se obnaša VEDNO zelo racionalno. Ob pomanjkanju energije racionalno izloči vse tiste funkcije, ki v tistem tre...
10
S temi dejavnostmi si otroci bogatijo bese...
Med čakanjem na najljubše kosilo lahko najmlajši otroci spoznavajo črke, starejši otroci in starši pa črke sestavljajo v...
8
Zabavne velikonočne igrice
Velika noč je tudi zaradi simpatičnih velikonočnih opravil in iger, eden najbolj razburljivih praznikov za otroke. Zelo ...
8



BLOG: Kaj pa, če nočem biti "samo"...
Sem slaba mama? Prevec delam? Premalo dam sebe otrokom? Sem sebična, ker uživam še v toliko drugih stvareh in ne samo v ...
BLOG: Danes sem slaba mama
Slaba mama. Danes sem slaba mama. Zjutraj sem ti oblekla prvo stvar, ki mi je prišla pod roke, niti pogledala nisem ali ...




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?