/11 /11

Okrog enajstih ponoči prejšnji dan mi je doma pričela odtekati voda, ki je bila krvava in umazana. Z možem sva se zato kar hitro odpravila v porodnišnico. Doma sem imela cel tisti dan popadke, že tudi na pet minut, ko pa sva prišla v porodnišnico in so me priključili na CTG, pa spet nič. Niti enega popadka. Noč sem tako prespala v porodni sobi, moža pa smo poslali domov, da si je spočil. Zjutraj ob osmi uri so mi tako nastavili umetne popadke in jaz, ki so me cel mesec mučili hudi krči praktično vsakodnevno, sem nazadnje rodila brez enega svojega popadka. Ko so mi nastavili steklenico, so se takoj pričeli popadki na tri do pet minut, ki pa so bili še zdržni. Ob devetih sem se lahko vstala in se sprehajala po hodniku, steklenico pa sem si na stojalu vozila za seboj. Ob pol desetih je prišel mož in takrat se je začelo zares. Popadki so bili vedno hujši, sledili so si eden za drugim, da si vmes sploh nisem mogla oddahniti. Ko pa me je babica priključila na CTG, mi je rekla, da imam le nekaj malega popadkov in me do konca prestrašila, saj sem jih še komaj prenašala. Ob desetih sem bila tudi odprta komaj en centimeter. Do četrt na dvanajst sem nato popadke predihavala na žogi, med hojo po hodniku in na WC-ju, kar mi je bilo še najlažje. Skušala sem se čimbolj sproščat in se prepustiti popadku, vendar mi ni najbolj uspevalo, saj so bili tako močni, da se mi je zdelo, da me bo raztrgalo. Petnajst minut čez enajsto mi je babica mislila dati sredstva proti bolečinam, ker pa sem imela močan občutek pritiska navzdol, me je pogledala in bila sem že tik pred porodom. Šla sem še na WC, prišla nazaj in pričela pritiskati, vendar otrok ni in ni hotel na plan. Ker se mu je začelo že slabo goditi, sta mi ga pomagale poroditi babici. Ena mi je na vso moč med popadkom pritisnila na trebuh in najprej se je prikazala glavica, pri naslednjem popadku pa je že zdrknil cel na plan. V trenutku so me minile vse bolečine in možu sem dejala, da bi najraje vstala in šla domov. Fantka je babica obrisala in mi ga položila na trebuh. Pofotografirali smo se, porodničar me je zašil in poroda je bilo konec.


Naslednjih dvanajst dni sva preživela v porodnišnici, saj je sinko dobil močno zlatenico, nato pa se je pokazal še uroinfekt, kar so mi napovedali že pri porodu, saj je bila plodovnica mekonijska in smrdeča. Vse pohvale ptujski porodnišnici, babicam v porodnih sobah, sestram na oddelku za prijaznost in pripravljenost pomagati in pediatru, dr. Kolariču za strokovnost in uspešno zdravljenje mojega sinka. Do odličnosti jim manjka samo še nudenje epiduralne analgezije, za kar bi se prihodnjič gotovo odločila.