/11 /11

Čeprav je vila in kot takšna naj ne bi bila podvržena boleznim, se ji je zdelo, da se je loteva ena od zoprnih nadlog, ki jim niti ta vsemogočna bitja ne morejo povsem ubežati. Ja, teklo ji je iz nosu, praskalo jo je po grlu in začela je rahlo pokašljevati. Mamice in očki takšnemu stanju rečejo prehlad. A ker je vila vsevedna, si je pripravila čajček, ki ji je v hipu povrnil zdravje. Ko je tako srkala čaj, se je spomnila na prečudovit poletni dan, ko se je za zabavo dvignila v nebo in nekaj časa brezskrbno letala nad cvetočim travnikom, na katerem so se igrali otroci. Ob travniku, na obronku gozda, je stala majhna hiša z velikim pisanim vrtom, kjer je rasla tisoč in ena rožica.

»Melisa, pazi, da se žoga ne zakotali po hribu navzdol,« je plavolasi fantek opozoril punčko z dvema kitkama. »Lan, kako sploh moreš pomisliti, da bi mi ušla. Saj nisem neroda, ti prismoda prismodasta,« mu ni ostala dolžna Melisa in zanalašč zalučala žogo visoko v zrak. Otroci so dvignili pogled za žogo visoko v nebo in kar niso mogli verjeti svojim očem. Žoga se je ustavila v zraku, bolje rečeno, v roki eko vile, ki jo je ujela med svojim preletom. Bili so navdušeni, ko so zagledali vilo, in ji zaklicali: »Eko vila, spusti se dol k nam!« Ni je bilo treba dvakrat prositi. V trenutku je bila pri njih. »Pozdravljeni, otroci, kako lepo vas je videti! Vidim, da se lepo igrate in zabavate. Melisa, tukaj imaš žogo,« se je obrnila k deklici in ji jo podala. »Kako pa veš, da mi je tako ime?«, je zanimalo deklico. »Slišala sem, da te je deček poklical po tem imenu. In veš kaj? Takoj mi je bilo všeč. Pa ne zato, ker ga nosijo punčke v ameriških filmih, pač pa zato, ker se tako imenuje rožica s čudodelnimi močmi, ki raste tamle na sosednjem vrtu. Pridite, vam jo pokažem«. Prispeli so do vrta in skupaj odtrgali vejico žametno mehke rastlinice.

»Mmm, kako lepo diši tale moja rožica,« je bila navdušena Melisa.

»Lep duh ji dajejo eterična olja, ki so skrita v njenih listih, in so zelo zdravilna,« jo je poučila modra vila.

»A res?« se je začudila Melisa.

»Ja, punčka moja, če si iz listov melise pripravimo čaj, lahko pozdravimo različne bolezni. Ko te bo naslednjič bolel trebušček in te bo črvičilo ali napenjalo, reci mamici, naj ti skuha čaj iz tvojega zelišča, in boleči krči in vetrovi bodo hitro pobegnili iz tebe. Poleg tega je ta čajček tudi zelo okusen, pa še v boljšo voljo te bo spravil, če se bo kdaj zgodilo, da boš žalostna.

»A je tudi moje ime zdravilno?« je zanimalo Lana.

»Ja, deček, tudi tvoje ime je precej zdravilno. No, ne ravno ime, pač pa rastlina, ki nosi isto ime kot ti, lan. Poglej ga, tamle je, tista čudovita rožica z nebesno modrimi cvetovi, ki je prava paša za oči! Zelo je zdravilna, pomaga denimo, kadar smo zaprti in ne moremo na stranišče. Takrat si eno do dve žlički semena te rastline zmešamo z žličko češpljeve marmelade ali medu in pogoltnemo. V hipu nam bo bolje.«

»Jaz sem pa Meta, a je tudi to kakšna rožica?« je vprašala še deklica vranje črnih las in zelenih oči, kot so listi poprove mete. »Ja, meta je najbolj priljubljeno zdravilno zelišče, iz katerega pripravljajo čajčke vaše babice,« je povedala eko vila. »Zdravi zelo veliko bolezni. A meta ni samo ena, poznamo jih več kot dvajset vrst. Denimo jabolčno, ki ima vonj po jabolkih, poprovo, ki od vseh rožic najbolj močno in fino diši, pa vodno, ki raste ob vodi, … Čajček iz vseh vrst mete blaži krče, preganja vetrove in pomaga, kadar smo preveč razburjeni in nervozni«, je svoje znanje na otroke poskušala prenesti prijazna in o vseh stvareh poučena vila.

»Jaz sem pa Tim,« se je oglasi še najmanjši izmed fantkov. »Ali nosi takšno ime tudi kakšno zelišče, ki raste tukaj na vrtu?«

»O, bučko, zdaj si me pa našel,« je bila za trenutek v zadregi eko vila, a se je hitro znašla. »Veš Tim, tim se sicer ne imenuje nobeno zelišče, ampak zelo podobno tvojemu imenu pa se imenuje tale rožica, timijan. Utrgala je vejico drobcenih svetlo rožnatih cvetov in mu jo podala. Tim je bil navdušen nad njenim vonjem in pomislil: »Če bi tole rožico imeli na stranišču, zagotovo ne bi smrdelo.« Vila je njemu in njegovim prijateljem razložila, da nas čaj iz timijana naredi bolj pogumne, pomaga pa tudi pri kašlju in bronhitisu. »Jaz sem pa Marjetica,« se je oglasila punčka iz ozadja, »in vem, da mojih soimenjakinj kar mrgoli po travniku. Če trgamo njihove cvetne liste enega za drugim, nam povedo, ali nas tisti, v katerega smo zaljubljeni, ljubi ali ne.« Eko vila je bila navdušena nad dekličinim znanjem: »Marjetica, ti si pa res pametna punčka. Skoraj vse o drobcenih prijateljicah s travnika že veš. Gremo na travnik in vsak naj si utrga eno ter jo povpraša po svoji ljubezni, jaz pa ti ta čas zaupam še en nasvet. Kadar boš prehlajena, prosi mamico, naj ti pripravi čaj iz ljubkih marjetic, ki naj mu doda še dve zelišči – lipo in bezeg. Ko boš spila dve, tri ali štiri skodelice tega čaja, se ti bo ustavilo kihanje in kašljanje in boš kmalu spet zdrava kot riba. Ampak, otročki moji dragi, da vas ne zavedem na krivo pot. Vsa zdravilna zelišča ne nosijo podobnih imen, kot jih nosite vi, so nam pa ravno tako v veliko pomoč, kadar nas bolezen dobi v svoje kremplje. Z njihovo pomočjo se boste znebili bolečih trebuščkov, vročine, kašlja, bolečih ušes, srbeče ritke, … Če je kakšnega junaka ponoči strah, pa naj si privošči čajček iz materine dušice. In zaspal bo tako sladko kot dojenček v maminem naročju. Sicer pa povprašajte o zeliščih svoje babice, ki o njih veliko vedo. Sedaj pa letim naprej. Ko se naslednjič vidimo, pa mi boste vi, mali zeliščarji, povedali, kaj ste se naučili o zeliščih. Velja?« Strinjali so se in vila se je poslovila. Ko je doma srkala čajček, je upala, da jo bodo posnemali tudi otroci, kadar jih bo zdravje pustilo na cedilu.