/11 /11

Vse več ljudi pa embalirano vodo že uporablja za redno uživanje. Tako smo Slovenci v letu 2009 popili že 56 l embalirane vode na prebivalca (1).

Seveda so takšne razsežnosti začele privabljati pozornost različnih organizacij, znanstvenikov in posameznikov, ki dvigajo obrvi nad tem fenomenom. Skrbi zbujajo nepotrebni negativni vplivi na okolje in velika cenovna razlika med vodovodno in embalirano vodo (kar okoli 1000-kratna), vse več pa je sumov o različnih kratkoročnih in dolgoročnih negativnih vplivih na naše zdravje.

Okoljska problematika je nesporna. Povprečni Slovenec, ki je do nedavnega pil vodo iz vodovoda, danes pa letno popije 56 l vode iz plastenk, tako porabi kar 112 pollitrskih plastenk. Če to številko pomnožimo z 2 milijona se šele začnemo zavedati okoljske problematike uživanja vode, kaj šele, če jo poizkusimo izračunati na ravni svetovnega prebivalstva. Podatek je še posebej zaskrbljujoč , če upoštevamo dejstvo, da v Sloveniji recikliramo le približno 20 % plastične embalaže (2). Uživanje embalirane vode tako po nepotrebnem prispeva k porabi naravnih virov, emisijam toplogrednih plinov (predvsem na račun transporta, proizvodnje embalaže in hlajenja) in občutnem povečanju količine odpadkov.

Nesporna je tudi razlika v ceni. Redek je proizvod, za katerega so kupci pripravljeni plačati kar 1000-krat višjo ceno brez pravih razlogov. Izjemen uspeh marketinških oddelkov, ki bi bil vreden podrobne analize na nekem drugem mestu, torej.

V tem članku pa bomo govorili o problematiki negativnih vplivov embalirane vode na naše zdravje, temi o kateri je vse več govora in različnih informacij.

Embalirana voda in naše zdravje

Razmišljanje o negativnih vplivih embalirane vode na naše zdravje je pravzaprav absurdno, saj je njen zgoraj omenjeni marketinški uspeh temeljil prav na trditvah proizvajalcev o oporečni vodi iz vodovoda. Če smo (v veliki večini primerov) s časom spoznali neresničnost teh trditev, pa danes spoznavamo tudi drugo plat medalje.

Za začetek si poglejmo iz kakšnega materiala se proizvaja embalaža za vodo.

V letu 2009 je bilo v Sloveniji 13,8 % prodane embalirane vode polnjene v steklenice, 86,2 % pa v plastenke(3). Podobno razmerje velja v celotni EU. Za proizvodnjo plastenk se v največji meri uporablja PET (polietilen tereftalat), razen za plastenke večjih dimenzij, ki zahtevajo dodatno trdnost in se zanje uporablja tudi polietilen (PE), polivinilklorid (PVC) ali polistiren (PS). PET je tako priljubljena izbira zaradi različnih dejavnikov. Spada med najbolj inertne polimere z nizko prepustnostjo plinov in tekočin(4). Poleg tega je lahek, cenovno ugoden in se lahko reciklira, čeprav navadno v manj kakovostne materiale. Kljub tem dejstvom pa prehajanje različnih snovi iz PET plastenk v vodo in ostala živila ni zanemarljiv. Kot katalizator je v postopku polimerizacije namreč uporabljen antimonov trioksid (Sb2O3), ki ga je IARC (Mednarodna agencija za raziskavo raka) razvrstila v 2B skupino (lahko karcinogen za ljudi). Zaradi pogostih sumov in ugibanj o izločanju oz izluževanju antimona v vodo, so se tako v zadnjih letih izvedle številne raziskave na to temo.

Antimon v embalirani vodi

Povprečna količina antimona v 1 kg PET je 100–300 mg (5). Kakšna je torej nevarnost izluževanja antimona v vodo in kakšne so količine? Raziskave potrjujejo, da se antimon izloča iz plastenk v vodo (4,5) in da se njegova koncentracija povečuje predvsem z dvema parametroma – izpostavljenostjo višjim temperaturam in času, ki ga voda 'preživi' v stiku s PET embalažo, torej času od embaliranja do zaužitja. Poleg tega je pomemben dejavnik tudi vsebina (torej v našem primeru voda in njene lastnosti).

Raziskava, ki je med prvimi dvignila precej prahu okrog antimona, je bila izvedena leta 2006 z namenom dokazovanja neprimernosti zajemanja vzorcev podtalnice za analize vsebnosti antimona v plastično embalažo(6). William Shotyk in Michael Krachler sta zaradi nepričakovanega odziva takoj izvedla še analizo vpliva trajanja stika vode z embalažo na izluževanje antimona (7).
Študiji sta pokazali, da PET embalaža oddaja antimon v vodo in da njegova koncentracija s časom narašča. Poleg tega sta v drugi študiji pokazala, da steklo ne izlužuje antimona, ugotovila pa sta tudi, da na stopnjo izluževanja vplivajo lastnosti vode in kakovost embalaže.

V podobni raziskavi Inštituta Frauenhofer (4) so s pomočjo eksperimentalne raziskave in matematičnega modeliranja prav tako ugotovili, da obstaja povezava med stopnjo izločanja antimona, časom in temperaturo. Podobno so pokazali tudi na Beograjski univerzi, natančneje na Fakulteti za tehnologijo in metalurgijo. Poleg dejstva, da PET izlužuje antimon v vodo so ugotovili, da na koncentracijo oz. stopnjo izluževanja pomembno vpliva ambientalna temperatura in sestava vode (ionska moč) (5).

K zgornjim navedbam je potrebno dodati še nekaj. Pri nobeni od raziskav noben vzorec ni presegel maksimalne dovoljene stopnje antimona. Pravilnik o pitni vodi kot mejno vrednost določa 5,0 µg/l, kar ustreza EU normativom. Priporočena ali zakonsko določene mejne vrednosti pa se razlikujejo po posameznih organizacija in državah. Tako Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) dovoljuje do 20 µg/l, na Japonskem pa je meja 2,0 µg/l.

Iz teh dejstev bi morda lahko sklepali, da PET embalaža ni sporna za embaliranje vode. Toda, če se za trenutek vrnemo k spoznanjem zgoraj omenjenih raziskav, bomo videli, da temu ni tako.

Prav vse so namreč ugotovile, da ambientalne spremembe, različne lastnosti vode in kakovost embalaže odločilno vplivajo na stopnjo in hitrost izluževanja.

Zavedati se moramo, da je na primer voda med transportom pred in po nakupu lahko izpostavljena izjemno visokim temperaturam in UV sevanju. Poleg tega ne poznamo lastnosti vode v plastenkah, še posebej sporna pa je večkratna uporaba plastenk in shranjevanje drugih napitkov, po možnost z nizko vrednostjo pH.

Glede na vse skupaj našteto je steklo vsekakor veliko boljša alternativa za skladiščenje in uživanje vode. Še posebej če upoštevamo številna nova (običajno neprijetna) spoznanja o vplivih umetnih materialov na naše zdravje in okolje.

Flaška – slovenska rešitev za svetovni problem

Vse večje število ljudi je seznanjeno s problematiko embalirane vode in njenimi negativnimi vplivi na zdravje in okolje ter nenazadnje naš žep. Trend pitja vode iz pipe se nezadržno širi in je pogosto celo načrtno spodbujan s strani javnih ustanov in različnih civilnih pobud.

Glede na aktiven način življenja vodo iz pipe moramo s seboj nesti v primerni embalaži. Če odmislimo popolnoma neustrezne rabljene plastenke, je na trgu možno kupiti precej izdelkov, od katerih je večina izdelana iz plastičnih materialov. Sicer govorimo o plastiki boljše kakovosti, v zadnjem času tudi brez bisfenola-A (tudi vreden obravnave, a morda v kakšnem drugem članku), vendar je to še vedno plastika, skupaj z njenimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Na področju steklenic za večkratno uporabo ena od bolj izvirnih rešitev prihaja kar iz domačega okolja. Flaška namreč nastaja na Zgoši pri Begunjah na Gorenjskem.

Uspeh Flaške, informirane steklenice za vodo, je do neke mere posledica tega trenda, še bolj pa eden izmed vzrokov. Uporabnikom namreč ponuja zdravo in okolju prijazno alternativo uporabi plastenk, ki je poleg tega prijazna njihovemu žepu, vrh vsega pa jim nudi posebno dodano vrednost. Okoljske prednosti so jasne – Flaška je steklenica za večkratno uporabo s katero povprečni Slovenec lahko nadomesti vsaj zgoraj omenjenih 112 plastenk letno. Prav tako se lahko hitro izračuna stroškovna plat, saj se v primerjavi s kupovanjem plastenk poplača že približno v pol leta. Kaj pa zdravje, ki je nenazadnje rdeča nit tega članka? Prav dejstvo, da je steklena, je glavna prednost Flaške na področju varovanja zdravja, saj smo že zgoraj ugotovili, da antimon pri uporabi stekla ni problematičen. Tudi bisfenol A seveda ni prisoten.

Na tem mestu se ne bomo toliko ukvarjali z informiranim steklom, ki ga dobimo s posebnim postopkom: preko kvantnega polja v silicij v steklu (vsebuje ga 71 %) zapišemo informacije, ki se nato prenašajo na vodo.

Zanimivo je, da se s tem v vodi spremeni struktura, ki se približa strukturi izvirske vode.
Voda postane živa.
Flaška ni čudežna in kontaminirane vode ne bo spremenila v pitno.
Testi pa so pokazali, da do neke mere zmanjša genotoksičnost in kislost vode ter zniža njen redox potencial.

Pomembna prednost v primerjavi z običajno steklenico so tudi žive barve in dizajni s katerimi Flaška opozarja nase in nas spodbuja k pitju. Pisana nogavica tako deluje kot psihološki sprožilec, ki uporabnike večkrat spomni na pitje vode.

Viri:

1. European Federation of Bottled Water (http://efbw.eu/bwf.php?classement=07)

2. Plastics Europe(2010): The Compeling Facts about Plastics

3. Združenje polnilcev embaliranih vod Slovenije (www.voda.si)

4. Welle, Frank in Franz, Roland (2011): Migration of antimony from poly(ethylene terephthalate) bottles into beverages

5. Perić Grujić, Aleksandra A. in ostali (2010): Uticaj pet ambalaže na sadržaj antimona u flaširanim vodama za piće

6. Shotyk, W.; Krachler, M.; Chen, B. Contamination of Canadian and European bottled waters with antimony leaching from PET containers. J. Environ. Monit. 2006, 8, 288-292.

7. Shotyk, W.; Krachler, M: Contamination of Bottled Waters with Antimony Leaching from Polyethylene Terephthalate (PET) Increases upon Storage. Environ. Sci. Technol. 2007, 41, 1560-1563