|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Poporodna depresija in pomoč bližnjih

Janja Frelih Gorjanc, univ. psih., spec. ZDT, 22.3.2010
Mamica, ki je preplavljena s čutenji tako do dojenčka, do sebe v novi vlogi, do moža, do svojih staršev, posebno do svoje mame itd., potrebuje ogromno podpore. Seveda nihče teh čutenj ne more "razrešiti" namesto nje, lahko pa ji prisluhnemo.

image
Prilagajanje na novo situacijo po porodu je stresno.
/11


Bi že morala biti mama …

Od ženske, ki čez noč postane mamica "njegovemu veličanstvu dojenčku", se pričakuje, da bo avtomatično znala biti mama in poskrbeti zanj: bo znala previjati, bo znala dojiti, otročka potolažiti, poleg tega pa še naprej opravljala vsa gospodinjska opravila kot doslej itd. Tudi novopečena mamica pričakuje, da bo takoj vzljubila otročka, znala poskrbeti zanj, ga preprosto dojiti, se z njim igrati, skratka, biti ob njem srečna. Otroček naj bi starša še bolj povezal, bil krona njunega odnosa. Pa zakaj bi ga drugače sploh želela imeti?


… ali to šele postajam?
Dejstvo je, da se mlada mamica sooča s stvarmi, ki že same po sebi predstavljajo precejšen stres: so utrujene, same doma, otrok potrebuje veliko nege, nima časa zase in za nekaj časa popolnoma izgubi kontrolo.

Zdi se, kot da ne bi smelo biti prostora za mamine dvome vase, za strahove, ali bo imela dovolj mleka, ali se je otrok dovolj najedel, kolikokrat bo morala ponoči vstati, ali bo še kdaj spala več kot eno ali dve uri skupaj, ali je otrok bolan, ko neutolažljivo joka, ali ga sme prijeti v naročje in ga na ta način pomiriti, saj se boji, da bi otroka "scrkljala". Da niti ne govorimo o njenem telesu, ki je prestalo toliko sprememb in bo še nekaj časa trajalo, da bo dobilo prvotno obliko – če sploh... Poleg tega so tu še hormoni, ki še niso našli svojega ravnotežja ... S partnerjem nimata več časa za sprehod, sta preutrujena, da bi skupaj pogledala dober film, tukaj je še spolnost ...


Socialna izolacija
Vsem tem stiskam, dvomom in strahovom se velikokrat pridruži t.i. socialna izolacija. V tradicionalni razširjeni družini mlada mamica nikoli ni bila sama, vedno je bil nekdo, ki je otroka »malo prijel«, da je mamica lahko šla vsaj na stranišče … Danes pa: večino dneva je sama, z malo štručko ne more ven, kadar bi želela, saj se mora prilagoditi otrokovemu ritmu spanja, hranjenja, jokanja in hkrati paziti še na svoje zdravje. Pa še od "cunj" ji ni nič prav ... Ko pa končno pride do prvega »kofeta« s prijateljico, pa začne protestirati otroček in zahteva pozornost zase, saj čuti, da se je mamica »odklopila« … Konec koncev je to njegova legitimna pravica!


Prvi otrok nas uči biti (stari) starši
Mamam in očetom, ki jih v trenutku, ko primejo otroka v naročje, preplavi sreča in povezanost, lahko zares zavidamo, zavedati pa se moramo, da jih je zares malo. Večina nas se ob prvem otroku šele uči biti mama, oče, še posebej, če naši starši niso zmogli biti idealni starši. Hkrati pa novo vlogo dobivajo tudi starši, ki so se z rojstvom otročka prelevili v stare starše, kar ima za nekatere negativno konotacijo in lahko predstavlja pravo krizo identitete in soočanja s tem, da se življenje preveša v drugo polovico in je vedno bližje v potrošniški družbi tako tabuiziranemu obdobju staranja in starosti.


Poporodna depresija in odnos mama - hči
Mamica tukaj najbolj potrebuje moža, partnerja, bistveno vlogo pa odigra njena mama – pa ne s svojim pokroviteljstvom, pač da ji je v oporo in da ji dovoli kakšno stvar narediti tako, kot želi mamica in ne le tako, kot mama – novopečena babica misli, da je (edino) prav ... Ne le, da se novopečena starša učita biti starša, pred novo vlogo so postavljeni tudi novopečeni stari starši. Pogosto se zgodi, da stara mama ne zmore sprejeti svoje vloge in nove vloge svoje hčerke, zato se med mamama vname bitka za materinstvo, za otroka: katera je boljša mama?! S tem mlada mamica izgublja osebo, ki ji ob rojstvu otroka predstavlja glavni vzor materinstva – svojo mamo. Velikokrat je ravno ta čustveni konflikt osnova za poporodno depresijo (žalovanje za odnosom z mamo). Navadno so nasprotujoča si čutenja do lastnega otroka povezana ravno z zavračanjem, ki ga mlada mamica doživlja (ali ga je doživljala kot dojenčica) s strani svoje mame in prav zato tako močno hrepeni po odnosu z njo, ne zmore pa vzpostaviti pravega stika z lastnim otrokom, saj je nepoznan in tuj njej sami. Krivdo iz obeh odnosov pripisuje sama sebi.


Podpora družine, partnerja
Podpora partnerja, staršev je v poporodnem obdobju ključna, če to ni podpora, ki zbuja krivdo. Že tako se lahko mamica ob svojih zanjo nesprejemljivih čutenjih čuti krivo, saj zavestno ve, da ji dejansko ni nič hudega. Sprašuje se, zakaj se tako počuti, ko bi morala biti srečna. Problem se še stopnjuje, ko vsa ta težka vprašanja in čutenja ohranja zase, saj okolica nanje lahko odreagira z lastno stisko, strahom, jezo in krivdo: "Kaj pa ti je, saj si si sama želela tega otroka! Poglej, kako lepega otroka in dobrega moža imaš, pa se pritožuješ! Pa kaj ti je hudega!" Kolikokrat si mamica zaželi, da bi bilo tako, kot je bilo prej. Kljub temu, da ima otroka strašno rada in ga za nič na svetu ne bi "dala nazaj", se prikrade misel: "Kaj mi je bilo tega treba!"

Kako hvaležna bi bila mlada mamica, če bi njo, njena vprašanja in težo čutenj kdo vzel resno! Da bi imela dovoljenje, da čuti, kar čuti in da se nekomu zdi to povsem normalno, saj se je prvič znašla v tej vlogi in pod takim pritiskom in se je šele začela učiti!

Kako dragocena je nevsiljiva pomoč v gospodinjstvu, tistih deset minut, ko na otročka popazi nekdo drug, ki mu mamica zaupa, da lahko malo poskrbi zase (tuš, kosilo, mini sprehod, prelistati časopis brez skrajne naglice), saj ji v teh dragocenih minutah lahko nazaj zrastejo krila. Obiski, ki vedo, da je pol ure čisto zadosti in se nato poberejo, tašča, ki ne »tišči« v otroka, oče, ki se z vozičkom ponosno sprehodi po okolici itd., govorijo o spoštovanju do mlade mamice in nove družine.


Poporodna depresija in stiska bližnjih
Bližnji ob mladi mamici, ki zapada oz. je zapadla v poporodno depresijo čutimo, kot da bi jo izgubljali, saj postaja popolnoma druga oseba, kot je bila. Nima več energije, vedno pogosteje se zapira vase, se umika v samoto ... Ta strah je klic na pomoč, da mamica ne zmore več sama. Tudi zaradi narave stanja samega (izčrpanost, občutek nesmisla, odsotnost želja in interesov, volje do življenja) si sama zelo težko pomaga. Čeprav se včasih bližnji lahko počutimo že vsiljivi, ko vanjo silimo z vprašanji, jo fizično in čustveno "bezamo ven iz brloga", je zelo pomembno, da vztrajamo, čeprav lahko naletimo na močan odpor in jezo, ki je znak pozitivne spremembe, saj je prvi znak aktivnosti, da se bo zmogla soočiti in sprejeti odgovornost za svoja težka čutenja, zaradi katerih je pasivna (pri čemer mu je jeza v veliko pomoč). Nihče tega ne more tega storiti namesto nje, čeprav bi rad in čeprav depresivni to lahko celo pričakuje: "Naj mi kdo pomaga!"


Kako se torej spoprijeti z novonastalo stvarnostjo?
Kar ne moremo razumeti, na kaj vse se mora mlada mamica prilagoditi in da vse to prilagajanje odraža tudi na čutenjih. Na novo prebujena, za mamico pogosto čisto nova čutenja, je potrebno umestiti v novo situacijo, jih poimenovati in jih postaviti na pravo mesto, ovrednotiti, prečutiti. Tukaj pa mamica, ki je preplavljena s čutenji tako do dojenčka, do sebe v novi vlogi, do moža, do svojih staršev, posebno do svoje mame itd., potrebuje ogromno podpore. Seveda nihče teh čutenj ne more "razrešiti" namesto nje, lahko smo le tam, jo poslušamo, podpiramo, ji verjemamo, je ne obsojamo, skušamo razumeti, kaj doživlja, se postaviti v njeno kožo, jo spodbujati, hkrati pa ji fizično pomagati.
Če bi bili pozorni tudi na velikokrat težka čutenja, ki jih nekatere mamice zaradi občutka krivde skrivajo vase, bi morda preprečili marsikatero poporodno stisko, tudi tolikokrat spregledano poporodno depresijo.

Ne pozabimo – tudi oče (in celo babica, dedek) lahko zapade v poporodno depresijo!


Za več informacij obiščite spletno stran Inštituta Krog. Lahko jim pišete na elektronski naslov: info@zdi-krog.si ali jih pokličete na telefonsko številko (04) 23 66 088 (odzivnik).

 

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Ruska imena za fantke
Če iščete ime, ki se povezuje z zgodovinsko preteklostjo Rusije, a se pogosto uporablja tudi danes, razmislite o enem od...
6
Stike lahko omejuje izključno sodišče!
Varuh človekovih pravic starše opozarja, da lahko stike med starši in otroki omejuje izključno sodišče, četudi jih je ce...
5
Najlepše ime za fantka po vašem izboru
Vsako ime je nekaj posebnega in nič presenetljivega ni, da je staršem najlepše ime tisto, ki ga nosi njihov otrok (otroc...
5
Roke: od pesti do prijemanja
Otrok se rodi z majhnimi ročicami, ki niso sposobne preciznih gibov. Poleg močnega prijemalnega refleksa z drobnimi prst...
4



Otrokovo pismo mami: Draga mama …
To pismo bi verjetno napisal vsak otrok svoji mami, ko odraste. Tisti mami, ki se je zanj brezkompromisno razdajala, zan...
Poporodni krči oziroma krčenje maternice p...
Za starša je porod končan, ko se dojenček rodi. Za porodno osebje pa, ko se porodi tudi posteljica. A za mamico še ni po...




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?