/11 /11

Slej kot prej pride do vprašanja izvora – od kje izhajam, kdo in kje so moje korenine in kako do njih. Včasih pride do takih vprašanj že zelo zgodaj, včasih šele, ko imaš že sam otroke, včasih pa, na žalost, zaradi zdravstvenih vprašanj.

Potem pa je tukaj še vprašanje – Kaj pa moji posvojitelji? Jim to povedati ali jih bom s tem prizadel/a? Osebno sem mnenja, da se pri tem koraku najbolj vidi, koliko je bila posvojitev res uspešna in, koliko so bili posvojitelji na to pripravljeni. Posvojitelji bi namreč morali biti tisti prvi, na katere se lahko otrok obrne, ko jih zanima karkoli pri iskanju svojih bioloških staršev. In tisti, ki mu bodo ob tem najbolj strali ob strani. Nikoli namreč ne veš, kaj bo za tistimi vrati, ko jih boš odprl. Sama kar dosti spremljam forume na tovrstno temo in se mi zdi, da večina parov, ki se v današnjem času odloča za posvojitev, se za to odloča odprto in je otroku pripravljena pomagati pri iskanju svojih korenin ter ga pri tem spodbujati, če se bo pri otroku pokazala želja. To se mi zdi zelo spodbudno , saj hkrati kaže na to, da posvojitev ni več tabu, ki bi se moral skrivati.

In kako do bioloških staršev? Je sploh možno priti do njih? Kakšni so postopki in kam se obrniti?

30. člen Haaške konvencije otrokom, ki so bili posvojeni, zagotavlja pravico do njihovega porekla določa, da morajo pristojne ustanove vsake države zagotoviti ohranitev informacij, ki jih imajo glede otrokovega porekla - tako o identiteti bioloških staršev kot tudi o njihovi zdravstveni zgodovini.

Kljub temu, da je to določeno v Haaški konvenciji, pa na žalost v praksi ne poteka vedno tako, oz. gre bolj za izjemo kot pravilo. V Sloveniji npr. velja Zakon o varstvu podatkov, ki tako rekoč izpodbija 30. člen Haaške konvencije in v primeru, da starši odklonijo srečanje, CSD po zakonu o varstvu osebnih podatkov ne sme posredovati njihovih osebnih podatkov, saj bi s tem kršil zakon in bi bili lahko ustrezno sankcionirani.

Pri tem se sprašujem, kaj pa mi, ki nas zanima naše poreklo in 30. člen Haaške konvecije? Nespoštovanje tega člena pa ne sankcionira noben organ?

Glede tega vprašanja sem se obrnila tudi na pisarno informacijske pooblaščenke, od koder so nam posredovali naslednje neobvezujoče mnenje:

»Pooblaščenec meni, da posvojenec načeloma nima pravne podlage, da bi pridobil osebne podatke svojih bioloških staršev. Izjema so zdravstveni podatki bioloških staršev, ki jih posvojenec lahko pridobi na podlagi 3. odstavka 45. člena ZPacP, po smrti bioloških stašrev pa se lahko na podlagi 4. odstavka 42. člena ZPacP posvojenca seznani z zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša nanje. V nobenem primeru zdravnik, ki omogoči seznanitev, posvojencu ne sme razkriti identitete bioloških staršev.«

Postopek za vzpostavitev stika z biološkimi starši, preko Centra za socialno delo je opisan v nadaljevanju.

V primeru nacionalne posvojitve:

Najprej se je potrebno pozanimati, na katerem CSD je bila posvojitev urejena, kar je zapisano na odločbi o posvojitvi, ki jo je le-ta izdal. Včasih je posvojitve izvajal predvsem CSD Ljubljana Center. Nato se CSD, ki je pristojen za primer, pisno zaprosi za podatke o bioloških starših. CSD nato stopi v stik z biološko mamo. Če ta privoli v srečanje, CSD lahko posreduje njene podatke, sicer pa je socialni delavec dolžan po Zakonu o varstvu podatkov ščititi njeno integriteto in podatkov ne sme posredovati dalje, v kolikor ona ne privoli v to. Marsikdaj se sicer zgodi, da biološka mati srečanje sprava zavrne, saj je po tolikih letih velik šok, vendar si hitro premisli.

V primeru mednarodne posvojitve:

V primeru mednarodne posvojitve je odločbo izdal pristojni CSD druge države. Lahko se torej zaprosi enega izmed CSD v Sloveniji, da posreduje pri tujem CSD in zaprosi za dokumentacijo. Tudi to je potrebno narediti pisno.

Obstaja pa možnost, da se odrasli, ki je posvojen, pozanima direktno na pristojnem CSD v tujini, ki je izvajal posvojitev in tam neposredno zaprosi za dokumentacijo.

V obeh primerih je stik z biološko materjo onemogočen, če ona v to sama ne privoli. 

Zakaj torej 30. člen Haaške konvecije? In čigava pravica je tukaj »večja«? Zakaj onemogočiti otroku pravico do tako rekoč »njegovih« podatkov? Zato, ker njegova pravica do vpogleda v te podatke,»trči« v pravico o varstvu podatkov njegovih bioloških staršev? Čigava pravica pa je tukaj »večja« in čigava bolj kršena?

Otrok se za posvojitev ne odloči sam, biološki starši pa bi se morali zavedati, da je to življenjska odločitev, ki ti res lahko kadarkoli potrka na vrata. In s tem, ko podpišeš posvojitev to morda ni konec zgodbe – morda je le pavza za nekaj let. Verjamem, da je verjetno to najtežji podpis v življenju in ne tak, na katerega pozabiš čez 1 uro, ampak je podpis, ki te spremlja celo življenje vsako jutro, ko se zbudiš in vsak večer preden zaspiš.

Sama ne obsojam bioloških mater, ki to naredijo. Saj je to kar naredijo v bistvu zelo plemenito dejanje. Odrečejo se nečemu tako lepemu, zato ker se znajdejo v težki življenjski situaciji. Sama sem mnenja, da je ljubezen to, da si se zmožen odpovedati otroku, zato, da bi bilo njemu bolje in mu tako zagotoviš boljše življenje. Lahko bi namreč izkoristili tudi kakšno drugo rešitev, pa morda sama zaradi tega ne bi živela. Lahko bi se moja mati odločila za splav in mene sploh ne bi bilo.Če bi me obdržala, pa bi verjetno živela veliko slabše kot sem. Meni je dala življenje, posvojiteljici pa otroka, ki si ga je želela. Torej lahko gledamo na to vedno kot na nekaj lepega.

Pa vendar se mora vsaka biološka mati zavedati, da posvojeni otroci še vedno obstajamo in, da bomo morda enkrat potrkali na vrata zgolj iz radovednosti, ker nas bo zanimalo zakaj je to naredila in kakšna je …

Kaj pa uvod, pravica do lastne identitete?

Otrok se ne odloči za posvojitev zaradi sebe, ampak je zaradi odločitve drugih ljudi postavljen v drugo življenjsko zgodbo. V tej zgodbi lahko živi super življenje, ampak, kaj pa uvod. Vsaka knjiga se vedno začne z uvodom. In kako naj beremo zgodbo svojega življenja, če nam manjkajo bistveni odstavki uvoda - začetek zgodbe in soavtorji?

Pravica otroka, ki je posvojen je, da odkrije svoje korenine, saj je vseeno to del njega, del njegove osebnosti. To je on in tako bo lahko zaključil to poglavje, saj bo končno lahko do konca zapisal uvodne besede, ki so mu tako manjkale.

Mislim, da si vsi, ki smo bili posvojeni zaslužimo vsaj identiteto osebe, ki nas je spravila na svet. Morda se nikoli ne odločimo, da jo poiščemo, pa vendar mislim, da je naša pravica, da poznamo naš izvor. Zakaj bi bil otrok, zaradi odločitve drugih najprej nameščen v drugo družino, potem pa se mu zataji še njegov biološki izvor, saj se ščiti osebne podatke bioloških staršev? To so pravzaprav naši osebni podatki in mislim, da imamo pravico do njih. Tisti, ki dajejo otroka v posvojitev, so večinoma odrasli ljudje, ki niso pripravljeni na starševstvo in najmanj kar lahko naredijo za nas je, da vsaj toliko let kasneje prevzamejo odgovornost, da nam odgovorijo na vprašanja, ki si jih morda zastavljamo celo življenje.

Tudi sama sem se soočala s temi vprašanji, predvsem ob rojstnih dnevih sem se spraševala, če se tudi moja biološka mama na ta dan kaj spomni name. Pa vendar mi je bilo najbolj pomembno to, da bi videla, kako izgleda in, če sem ji kaj podobna. Nekaj let kasneje sem jo le uspela spoznati in mozaik je bil izpolnjen, uvod pa napisan do konca. Sedaj mi ne manjka nič več , saj poznam začetek svoje zgodbe in ne znam povedati, kakšen mir mi je to prinesl, pa čeprav sva se videli le dvakrat. Končno sem našla tisti obraz, ki mi je manjkal v življenju – obraz ženske, ki me je rodila.

Katarina Tomšič je Ringarajina strokovnjakinja za temo posvojitev. Vprašanje ji lahko zastaviš TUKAJ.

Preberi še:

Mednarodna posvojitev

Posvojitev ni preprost korak