|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Potepanje po Japonski

Anja Cotič Svetina, 24.1.2010
Že na letališču občutim, da smo se znašli v povsem drugačni kulturi. Vse je mirno in čisto, niti en mobitel ne zazvoni, čeprav stojimo v množici. Kupimo karte za avtobus in že smo na poti v Tokio ...

image
/81


Božično jutro na frankfurtskem letališču

Ura je sedem zjutraj in letališče v Frankfurtu je skoraj prazno. Nič čudnega, saj ne potuje prav veliko ljudi ravno na božični dan. Čeprav sem še zaspana, ne morem skriti navdušenja. Tako rada potujem. Naš 15-mesečni Jun kljub zgodnji uri že živahno teka naokoli ter se na vse načine trudi, da bi pritegnil pozornost mimoidočih. Čas do poleta hitro mine in kar naenkrat se znajdemo na polnem letu proti Tokiu. Moram priznati, da me malo skrbi, ker tako daleč še nismo leteli z Junom. A let mine med dojenjem, spanjem, igranjem in tekanjem po letalu in še preden se zavem, kje smo, se oglasi pilot. Samo še pozajtrkujemo in že se začnemo spuščati proti Tokiu. Uh, to je bilo pa hitro.


Japonska – drugačna kultura, polna prijaznosti

Že na letališču občutim, da smo se znašli v povsem drugačni kulturi. Vse je mirno in čisto, niti en mobitel ne zazvoni, čeprav stojimo v množici. Kupimo karte za avtobus in že smo na poti v Tokio. Na Japonskem vse teče gladko in potovanje po tej lepi deželi je vedno pravi užitek. Jun mirno spi v štorklji, jaz pa gledam skozi okno na mesto, ki se počasi prebuja. Razmišljam o svojem zadnjem potovanju na Japonsko, ko sem bila še srednješolka. Tokrat bom Japonsko verjetno doživela povsem drugače.

Dejstvo, da potujemo z malim nadobudnežem, se že takoj po prihodu izkaže kot velika prednost. Otroci so namreč na Japonskem deležni nenehne pozornosti in tako na vsakem koraku nekdo za nami vpije kawaii, kar pomeni ljubek. Sledi občudovanje, dobrikanje in pogosto tudi kakšno darilce za našega fantka. Junove občudovalke niso samo starejše gospe, kot je to navada v Evropi, ampak se ob njem ustavljajo tako mlade dame kot starejši gospodje. Navdušenja nad otroci res ne morejo skriti.

 

Dvanajstmilijonsko mesto

Prvih nekaj dni preživimo v Tokiu. Čeprav ima mesto več kot 12 milijonov prebivalcev in v širši okolici živi 35 milijonov ljudi, se razsežnosti mesta komaj zavem. Mesto me ponovno očara in dnevi kar prehitro minejo med raziskovanjem malih ulic, prodajaln japonskih krekerjev, restavracij, kjer strežejo tradicionalne ajdove rezance soba in potepanjem po parkih.

Že po nekaj dneh na Japonskem postane vsakomur jasno, da se v tej deželi vse vrti okoli hrane. Jutro se začne z značilnim zajtrkom: dušen riž, miso juha, pečene ali sušene ribe, solata, malo vložene zelenjave in seveda zeleni čaj. Jun je navdušen in zdi se mi, kot da ne more verjeti, da so ribe in riž (njegova najljubša hrana) na mizi že navsezgodaj. Jaz sicer malo pogrešam jutranji jogurt, a že drugi dan povsem pozabim na domače navade.

 

Japonski starši

Ko se sprehajamo po mestu, zvedavo opazujem japonske starše. Večina jih nosi svoje otroke. Pa ne le dojenčke, tudi večji malčki se zadovoljno stiskajo k mamam, očkom in celo babicam. Malo povprašam prijatelje, od kod izvira ta tradicija. Izvem, da tako kot povsod po svetu tudi na Japonskem mamice že od nekdaj nosijo svoje otroke. Včasih so za nošenje otrok uporabljali tradicionalne japonske trakove obi (sash) in kenguruje onbuhihimo. Danes uporabljajo vse vrste trakov, štorkelj in kengurujčkov, starejše otroke pa nosijo kar na hrbtu z značilno prepletenimi rokami. Zanimivo je, da se tradicija nošenja kljub poplavi vozičkov na trgu še vedno ohranja. Verjetno predvsem zato, ker Japonci trdno verjamejo v pomen dotika in fizične bližine med mamico in otrokom. Za to imajo celo poseben izraz skinship. Japonski otroci od rojstva spijo pri starših, in sicer tako dolgo, dokler niso sami pripravljeni za svojo posteljo oz. futon. In ravno ko razmišljam o tej lepi navadi (pri nas pa je pogosto označena kot razvada), opazim v reviji reklamo, kjer se v postelji med mamico in očkom stiskata dva malčka. Prav dobro se počutim v deželi, kjer nas nihče ne gleda postrani, ker radi spimo skupaj. Tudi dojenje ni nikjer problem, kar nam potovanje z malčkom še posebej olajša.

 

Restavracija na japonski način

Dnevi v Tokiu hitro minevajo in vsak dan sem bolj navdušena nad Japonsko. Prehodili smo velik del mesta in čas je za kosilo. Izberemo majhno domačo restavracijo, kjer na vhodu lastnik izdeluje miso (maso iz fermentiranih sojinih zrn). Še preden se usedemo, dobi Jun svojo plastično posodico in pribor - navada, ki mi je res všeč na Japonskem. Tako mi vsaj ni treba skrbeti, da bo kaj razbil. Takoj zatem prinesejo še vroče mokre brisačke, da si umijemo roke. Ni kaj, čistoča in udobje sta na Japonskem res na prvem mestu. Za kosilo so danes ribe, ki jih nekaj dni sušijo na soncu in nato spečejo na žaru. Poleg pa seveda riž in na koncu miso juha. Jemo kar sredi kuhinje s kuhalnikom na drva in odprtim žarom in kuharja veselo opazujeta Juna, kako mu teknejo njune dobrote. Še nekaj slikic za spomin in malo svežega tofuja, ki ga je kuhar ravno zjutraj pripravil. Mmm, se že veselim malice - sveži tofu s sojino omako. Še zadnji večer v Tokiu in jutri zjutraj odpotujemo na sever, kjer nas čaka še nekaj dni na japonskem podeželju.

SE NADALJUJE NA NASLEDNJI STRANI ...

Brezplačna praznična doživetja za otroke
Čarobni gozd, Ledena kraljica, ulične predstave z žonglerji, čarovniki in drugimi artisti, lajnarji, sprevod Dedka Mraza...
6
Izdelajmo zmaja ali vrtnega škrata
Je vaš otrok že kdaj spuščal zmaja, ki ga je sam izdelal? V soboto ga pripeljite v Arboretum na otroško delavnico Gremo ...
3
Reka Sava
Sava je dolga 944 km, od tega je 220 km na slovenskih tleh in je naša najdaljša reka. Njeni glavni pritoki v Sloveniji s...
3
Cerkniško jezero
Cerkniško jezero s svojim presihajočimi vodami in ponori po pravici sodi med najlepše naravne znamenitosti Slovenije. Že...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Profesionalno fotografiranje z Božičkom!
Medtem ko bodo otroci izdelovali praznične voščilnice in napisali pismo za Božička, se jim bo pridružil sam Božiček, ki ...
Jezero Kreda - prečudovito naravno kopališče
Če iščete ohladitev oziroma idejo za izlet, je jezero Kreda v dolini Radovne super lokacija za kopanje, potepanje in pik...