Potepanje po Japonski

Božično jutro na frankfurtskem letališču

Ura je sedem zjutraj in letališče v Frankfurtu je skoraj prazno. Nič čudnega, saj ne potuje prav veliko ljudi ravno na božični dan. Čeprav sem še zaspana, ne morem skriti navdušenja. Tako rada potujem. Naš 15-mesečni Jun kljub zgodnji uri že živahno teka naokoli ter se na vse načine trudi, da bi pritegnil pozornost mimoidočih. Čas do poleta hitro mine in kar naenkrat se znajdemo na polnem letu proti Tokiu. Moram priznati, da me malo skrbi, ker tako daleč še nismo leteli z Junom. A let mine med dojenjem, spanjem, igranjem in tekanjem po letalu in še preden se zavem, kje smo, se oglasi pilot. Samo še pozajtrkujemo in že se začnemo spuščati proti Tokiu. Uh, to je bilo pa hitro.

Japonska – drugačna kultura, polna prijaznosti

Že na letališču občutim, da smo se znašli v povsem drugačni kulturi. Vse je mirno in čisto, niti en mobitel ne zazvoni, čeprav stojimo v množici. Kupimo karte za avtobus in že smo na poti v Tokio. Na Japonskem vse teče gladko in potovanje po tej lepi deželi je vedno pravi užitek. Jun mirno spi v štorklji, jaz pa gledam skozi okno na mesto, ki se počasi prebuja. Razmišljam o svojem zadnjem potovanju na Japonsko, ko sem bila še srednješolka. Tokrat bom Japonsko verjetno doživela povsem drugače.

Dejstvo, da potujemo z malim nadobudnežem, se že takoj po prihodu izkaže kot velika prednost. Otroci so namreč na Japonskem deležni nenehne pozornosti in tako na vsakem koraku nekdo za nami vpije kawaii, kar pomeni ljubek. Sledi občudovanje, dobrikanje in pogosto tudi kakšno darilce za našega fantka. Junove občudovalke niso samo starejše gospe, kot je to navada v Evropi, ampak se ob njem ustavljajo tako mlade dame kot starejši gospodje. Navdušenja nad otroci res ne morejo skriti.

Prvih nekaj dni preživimo v Tokiu. Čeprav ima mesto več kot 12 milijonov prebivalcev in v širši okolici živi 35 milijonov ljudi, se razsežnosti mesta komaj zavem. Mesto me ponovno očara in dnevi kar prehitro minejo med raziskovanjem malih ulic, prodajaln japonskih krekerjev, restavracij, kjer strežejo tradicionalne ajdove rezance soba in potepanjem po parkih. Že po nekaj dneh na Japonskem postane vsakomur jasno, da se v tej deželi vse vrti okoli hrane. Jutro se začne z značilnim zajtrkom: dušen riž, miso juha, pečene ali sušene ribe, solata, malo vložene zelenjave in seveda zeleni čaj. Jun je navdušen in zdi se mi, kot da ne more verjeti, da so ribe in riž (njegova najljubša hrana) na mizi že navsezgodaj. Jaz sicer malo pogrešam jutranji jogurt, a že drugi dan povsem pozabim na domače navade.