Gaj in ovčke

Gaj je ovčke opazoval z varne razdalje.

/31 /11

Spomladanska svežina, obarvana z živo zelenimi barvnimi toni, obsijana z zlatimi sončnimi žarki in okrašena s cvetočim drevjem. Sliko navdihujočega prebujanja narave so dopolnile domače živali, ki so se pasle na travnikih.

In tu je bila naša prva postaja, kjer je Gaj spoznal bele ovčke, ki so na sebi nosile toplo volno: »Beeee, beeee,« so se oglašale, on pa jih je sprva le previdno opazoval z varne razdalje. Očka jim je vrgel nekaj kruha in takrat se je moj mali radovednež opogumil ter prišel bliže. Kako zanimivo je bilo, ko se je čreda kar naenkrat zapodila proti poslastici. Nastala je gneča in samo tiste najbolj hitre in iznajdljive so dobile zaslužen posladek. S svojimi radovednimi smrčki in prijaznimi pogledi so nas hvaležno pozdravljale čez ograjo.

Med našim spoznavanjem ovac, je mimo prišel njihov pastir in nas nagovoril: »Pozdravljeni, ravno prav ste prišli za še eno predstavo.« Vprašujoče smo ga pogledali, se odmaknili na varno mesto in opazovali. Pastir je kodrastim domačim živalim pokazal, da ima tudi on pri sebi kruh. Za pokušino jim je vrgel nekaj manjših kosov nato pa odprl ograjo. »Čas je za selitev,« je navihano dejal. Pokazal jim je večji kos kruha in stekel po travniku. Čreda ovac, ki jim je kruh prava poslastica, je stekla za njim. To je bilo nekaj za videti. Pravo doživetje! Gaj je bil navdušen, selitev iz enega pašnika na drugi pa uspešno opravljena.