/11 /11

A do kam naj prepovedi sežejo in kdaj z njimi ni dobro pretiravati? Kako naj ravnamo, da se bodo naši upi, želje po pravilni vzgoji, uresničili?

Otrokom pri starosti enega leta zunanji svet, kot so na primer igrišča in peskovniki z mivko, predstavljajo pravcato avanturo, saj so vsepovsod materiali, ki jih je mogoče gnesti, potiskati, metati v zrak in sesati. Če zraven ne bi bilo odraslih, ki ves čas budno spremljamo vsak njihov korak, vpijemo, da »se tega ne daje v usta« ali pa da »se tega ne sme«, bi otroci doživljali pravi raj.

Pazite, kako začnete

Otrok se pri starosti do dveh let čuti izredno povezanega z materjo, poleg tega pa v tem obdobju še ni sposoben razlikovati svojih dejanj od svoje osebnosti. To predvsem pomeni, da če doživlja slabe izkušnje z najbližjimi, misli, da je slab, takšna samopodoba pa je vse prej kot dobra popotnica za njegov kasnejši razvoj. Seveda brez prepovedi tudi v tem obdobju ne gre, vendar jih je potrebno nadvse pazljivo izražati. Naj bodo čim manj ukazovalne in izrečene le takrat, ko je to res potrebno. Različne študije so pokazale, da imajo starši, ki manj prepovedujejo, veliko bolj ubogljive otroke, kot tisti, ki pozitivnih besed skorajda ne poznajo.

Nadaljujte previdno in dosledno

V drugem in tretjem letu prične otrok graditi svojo samostojnost, dobiva pa tudi nova občutenja, sebe prične ločevati od drugih. V tem obdobju je pomembno, da otroku pustimo, da določene stvari postori sam, da se sam obleče, pobere igračo s tal, nam kakšno malenkost prinese, predvsem pa ne smemo opravljati vseh stvari namesto njega. Pri tem ga čim večkrat pohvalimo (seveda s tem ne smemo pretiravati) ter mu dajmo občutek samostojnosti, pomembnosti. Otrok se na tak način na starša naveže, ga prične spoštovati, s tem pa nam je olajšano marsikatero delo pri vzgoji. Ko mu naslednjič nekaj prepovemo, nas bo upošteval, če pa se to vseeno ne zgodi, moramo biti dosledni in nikakor ne smemo popuščati. Le tako ga bomo že v zgodnjih letih naučili, kaj je prav in kaj ne, otrok pa bo tudi sam kaj hitro spoznal, da se uboganje staršev »izplača«, saj takrat prejme pohvalo in se počuti pomembnega.

Še nekaj namigov

Ker tako skrajno popuščanje kot skrajno prepovedovanje nista koristna, je potrebno najti ravno pravšno mero obojega, saj imata obe skrajnosti za otroka lahko številne posledice. Če pretirano prepovedovanje vodi do otrokove nizke samopodobe ali na drugi strani agresivnosti in kljubovanja, pretirano popuščanje otroka največkrat izoblikuje v osebnost, ki ni navajena sprejemati omejitev, s katerimi se srečuje v vsakdanjem življenju, kar je lahko resen problem. Meje moramo postaviti tam, kjer so potrebne, nikoli pa ne smejo biti same sebi namen.

Kaj nam pri vsem tem lahko pomaga?

• Konfliktom se skušajmo že na daleč izogniti. Video naprave, vremenske postaje, daljinske upravljalnike in podobno, pospravimo izven dosega otrok. Tako se nam ne bo treba prepirati o tem, kaj sodi v otroške roke in kaj ne.

• Neželeno vedenje poskusimo kolikokrat je to mogoče prezreti, tako da pohvalimo tisto, kar je pri vsem skupaj dobrega.

• Ko ne gre brez prepovedi je dobro, če »ne« povežemo z izgovorom ter otrokovo namero preusmerimo drugam. Če na primer otrok želi splezati na omaro, lahko porabimo tudi do 20 minut za to, da ga prepričamo, da je njegovo početje lahko nevarno, da tega ne sme početi. Namesto tega njegovo pozornost preusmerimo, recimo mu, da vemo za nekaj boljšega, kar smo se igrali že včasih, ko smo bili še mi majhni. Trdno sestavite skupaj dva kuhinjska stola, katera lahko uporabi za lezenje sem ter tja.

• »Ne« deluje najbolje, kadar ga izrečemo mirno, vendar odločno, pri tem pa otroka gledamo naravnost v oči.