Rekli so mi, da poškodbe mojega Alekseja niso združljive z življenjem. (Studio Baltazar)

/11 /11

Konec meseca novembra se nisem počutila najbolje, zato je partner rekel, da greva na urgenco. Zdravnik me je sprejel pregledal in rekel, da je vse v redu. Ker sem hotela biti stoodstotno prerpičana, sem se čez par dni odpravila še na pregled h ginekologinji, ki je naredila UZ in rekla, da ni posebnosti, ter mi predlagala, da naj več preležim.

Šestega decembra zjutraj mi odteče plodovna voda v 26. tednu nosečnosti. Partner poklice rešilca, ki me odpelje v Ljubljano. Naredijo mi UZ in me sprejmejo na oddelek. Na viziti mi povedo, da bodo počakali do 32. tedna in mi bodo sprožili porod, saj je vsak dan zelo pomemben za razvoj otroka. Dali so mi še injekciji za razvoj pljuč za otroka, če se bi porod slučajno zgodil že prej. V redu, sem si mislila, tudi če sem v bolnici pet, šest tednov, samo da bo z otrokom vse v redu.

PREBERITE TUDI: Zgodbe mamic, ki so prezgodaj izgubile svoje otroke

Urgentni carski rez v 27. tednu nosečnosti 

V 27. tednu zvečer se začnem tresti. Tako me je zeblo kot še nikoli. Pozvonim na zvonec, medicinska sestra pride in me vpraša, kaj želim. Komaj ji povem, da me zelo zebe. Sestra odhiti, pride nazaj, mi vzame kri in me takoj odpelje v porodni blok. Vprašam jo, če bom rodila. Pravi, da ne, ampak je bolje, da sem v porodnem bloku, če bi prišlo do poroda. Vsa zmedena si nisem mogla predstavljati, kako bom rodila, če nimam popadkov. Zakaj so me pripeljali v porodni blok? Ležim na postelji, pride zdravnica in me vpraša, kako se počutim. Odgovorim ji, da v redu.

Preteče nekaj časa, ko zazvoni telefon. Zdravnica dvigne telefon, pove moje ime in priimek, se obrne proti meni. Njen izraz na obrazu pove, da izvidi niso najboljši. Pride do mene in mi reče, da bodo naredili carski rez. Kaj? Kako, saj sem šele v 27. tednu nosečnosti? Odpeljejo me v operacijsko, kjer me uspavajo in naredijo urgentni carski rez.

Trinajstega decembra, ob 1.43. uri zjutraj rodim fantka Alekseja, velikega 38 centimetrov in težkega 1210 gramov.

Zjutraj, okoli sedme ure se počasi prebujam in vidim partnerja na vratih, kako stoji in gleda v sobo. Pride do mene in mi pove, da je videl najinega otroka, da je zelo lep in da sam diha, ampak mu dodajajo 15 % kisika, da se ne utrudi, ker je nedonošenček, in da je na intenzivni negi v inkubatorju.

Prvi dan po operaciji sem želela k otroku, ampak žal sem bila toliko slaba, da se nisem mogla dvigniti iz postelje. Pride čas za vizito in prideta dva zdravnika ter medicinska sestra, berejo izvide, gledajo v karton in me vprašajo, kako se počutim. Odgovorim, da v redu. Vprašam, zakaj imam infuzije in zdravnik mi odgovori, da prejemam antibiotik, ker imam v krvi bakterijo Escherichia coli (E. coli). Pove mi, da je to tudi razlog za urgentni carski rez, in da imam CRP 265, kar je zelo veliko. Takrat sploh nisem vedela, kaj te številke pomenijo.

Moj popoln fantek

Naslednji dan me odpeljejo k mojemu fantku. Bil je popoln, nič ni kazalo, da bi bil bolan. Vsak dan sem hodila na intenzivni oddelek. Dobil je tudi transfuzijo krvi. Sestre na oddelku so res srčne in vsa pohvala za delo, ki ga opravljajo. Vsak dan zame je bil težak: nespečnost, nemir, zaskrbljenost, jok. Vse, kar so mi lahko povedali je bilo, da je stabilen. Povedali so, da ga bodo odpeljali na magnetno resonanco, da vidijo delovanje možgančkov. To je bilo nekaj dni po porodu.

PREBERITE TUDI: Zapleti z novorojenčkom takoj po porodu

19. decembra sem prišla na oddelek, povabili so me v sobo in povedali, da je zelo slabo, da je bakterija naredila veliko škode, da so se mu zagnojili možgančki in cela hrbtenjača. Šok. Vprašala sem, če to pomeni, da ga več ne bo. Zdravnica je samo pokimala z glavo. V tistem trenutku se mi je sesul svet. Začela sem jokat. Rekli so mi, da poškodbe niso združljive z življenjem.

Pripeljali so ga z inkubatorjem in mi ga položili v roke, kjer je za vedno zaprl svoje prelepe oči. Moj otrok mi je umrl v naročju. Take bolečine in nemoči si nisem nikoli znala predstavljati. Mislila sem, da so samo grozne sanje, da se bom zbudila in bo vse v redu. Z njim je umrl del mene. Svojega otroka imam rada, čeprav ga ni in zame bo vedno moj otrok, do mojega zadnjega diha.

V spomin mojemu sinu Alekseju in vsem našim ljubljenim otrokom.

VIR: Studio Baltazar